Tišlar in šivilja, to je lepi par,
so zapeli družno, nič veselo,
petje namreč je naporno delo,
sicer pa, kaj komu sploh je mar.
Vsak po svoje tišlar in šivilja
vlečeta za nos vse svoje stranke,
plošče so ledu pod njima tanke,
ko se v luknje v ledu vneto cilja.
Tišlar rad v navezi bil bi glavni
in šivilja kajpada vodilna,
kar oba kot stebra se nosilna
v španoviji vidita neslavni.
Njun program je točka ena sama,
preživeti na tem prizorišču,
ki podobno je pokopališču,
vse okoli njiju sama drama.
Ena točka, strašni sosed Janez
da imel ju ne bi več za norca,
v čivkih ju označeval kot škorca,
da poniknil nekam bi še danes.
Dneve lepi parček že odšteva,
češ še malo, pa se stvar izide
in veseli dan spomladi pride,
ko med zmagovite pare greva.
Štejeta, odštevata, še malo,
upa mojster, z njim šivilja upa,
parček da prekmalu ne obupa,
da za njim vsaj nekaj bi ostalo.
Eden vsaj odpadel bo spomladi,
če že ne oba, tak strah ju daje,
ko pred javnostjo se parček maje
z lažnim hitom »Mi se mamo radi«.
