Novi je Ostržek poslovenjen,
tega žal napisal ni Collodi,
kajti izgubljeno novi blodi,
ko je silno val morja razpenjen.
V kitovem se znašel je trebuhu,
ni izhoda za Ostržka v morje,
temno zanj povsod je le obzorje,
sanja le lahko o toplem kruhu.
Novi je Ostržek v ujetništvu,
star lisjak in maček ga podita,
volje židane v rokah zdrobita,
saj se v njem je znašel kot v rejništvu.
Dvignila Ostržka sta v višine,
ga vzredila v lutko brezoblično,
vlogo sta opravila odlično,
ko se vzpenjal je čez serpentine.
Midva sva to lutko naredila,
rjavi lisec je mačkonu rekel,
se za naju dobro je opekel,
ko ta kos lesa sva posvojila.
Mu lisjak na roke bojda plačal,
da Ostržek poravnal ni davka,
maček ga ožel je kot pijavka,
zdaj naj bi usluge jima vračal.
Pravijo, zdaj v šahu ga držita,
sam brez njiju čisto nič ne more,
njune ves deležen je pokore,
stiska ga naveza njuna zvita.
Ko bi res se moral ju znebiti,
mačka napoditi in lisjaka,
dela se neveščega bedaka,
so v ozadju pač računi skriti.
Šlo Ostržku je samo za slavo,
ni mu pomoči, je že zapisan,
da namesto drugih bo izbrisan,
zanje žrtvoval bo prazno glavo.
