Piše: Magična gledalka
Priznati moram, da sem si znova ogledala prvi del kriminalistične serije z naslovom Hudičeve igre. Zaradi hudičevo dobrih citatov.
Ob sredah zvečer čakam nov del Hudičevih iger (I), ki jih TV Slovenija znova predvaja na svojem drugem programu. Dogajanje prve sezone te kriminalistične serije je postavljeno v leto 2011. Dominic Morgan je generalni direktor investicijske banke NYL (New York London Investment Bank) in mentor Massima Ruggere, ambicioznega in neustrašnega novinca v svetu finančnega trgovanja, ki je po uspešnem poslu v Londonu na pragu napredovanja. A njegovo življenje se obrne na glavo, ko ga osumijo umora tekmeca Edwarda Stuarta. Znajde se v središču svetovne finančne zarote, v kateri vse niti prikrito vlečejo najvišji menedžerji. Massimo skuša odkriti, kdo mu je podtaknil umor, in pri tem naleti na finančno-politične spletke svetovnih razsežnosti. Ima dve možnosti: da se jim pridruži ali pa jih poskusi uničiti.
»Mimo priplavata mladi ribici. Nasproti priplava starejša riba. Reče: Dobro jutro. Danes je pa voda mrzla, kajne? In odplava. Mlajši ribi gledata za njo. Popolnoma zmedeni se spogledata. Voda? Kaj je to? (…) Naša voda so finance. Ne vidiš jih, ne duhaš jih in za večino ljudi so nezaznavne. Za nas pa. Posvečene ribe smo. To prinaša veliko prednost in odgovornost. A če smo mi posvečene ribe, Massimo plava za nami. Ne opazimo ga. On je morski pes. Mi pri Grčiji nismo stavili na padec borze. Samo Massimo Ruggero je.« Tako lepo in plastično se začne prvi del kriminalke, ko Dominic Morgan pred vsemi pohvali Massima Ruggera. Prepričan v Morganova zagotovila, da mu je stolček pomočnika direktorja skoraj zagotovljen, se Ruggero še ne zaveda, v kakšnih hudičevih igrah se je znašel. Ko njegov tekmec naredi samomor, vsaj tako kaže sprva, se zgodba zaplete. Ruggerov monolog ob tem pa je odličen: »Najboljši hudičev trik je, da nas je prepričal, da ne obstaja. A je resničen. Tako resničen kot voda, v kateri plavajo ribe. Kot denar, ki se pretaka skozi to banko. Pil sem njegovo vino, se smejal njegovim šalam. Gledal sem ga v oči in v njih videl odsev strahotne črnine svoje duše …« Še en dialog sem si zapisala, ko Stuart vstopi v dvigalo, ki se spušča, v njem pa je že Ruggero. »Chi ha paura muore tutti i giorni, chi non ha paura muore una sola volta (Kdor se boji, umre vsak dan. Kdor se ne, pa le enkrat, op. p.),« reče mladenič. »In jaz naj bi to razumel?« ga vpraša Stuart. »To je rekel neki italijanski sodnik po grožnji mafijcev.« – »To ni Italija in bančništvo ni organiziran kriminal. Vsaj ni bil do prihoda takih, kot ste vi.« – »Takih, kot sem jaz?« »Veste koliko generacij smo že v bančništvu? Moj praded je bil guverner angleške centralne banke. Prihranke ljudi želimo varovati, ne hazardirati z njimi. Bančništvo je bilo plemenito, toda zdaj se samo še pogreza.«
