Kula babilonska? Stolp seveda,
saj Slovenci kule ne poznamo,
toda v gradnji takšen stolp imamo,
ki v nebo tako pohlepno gleda.
Kule babilonske dogradili,
kakor vemo, niso, je propadla,
njena vsa materija razpadla,
še lokacijo so pozabili.
Le jeziki so se pomešali
nje graditeljem, da razumeli
se na koncu niso več, počeli
vsak po svoje, scela pobezljali.
Zgodbo svetopisemsko poznamo,
stolp kriv je za čisto vso neslogo,
skuhalo ki ljudstvo jo ubogo
je v davnini, zdaj pa jo imamo.
Takšna kula zdaj pri nas se zida,
a potrebni niso zanjo triki,
itak so pomešani jeziki,
temeljev pa, vemo, ni kaj prida.
Gor v nebo in to izključevalno,
vpijejo jeziki štirje družno,
šlo naj bi za akcijo zaslužno,
do nebes da pridejo fatalno.
Kuli novodobni Bog določil
je na zemlji, ne v nebesih mesto,
jo zravnal bo kot asfaltno cesto,
solze živ hudič ne bo potočil.
Ko po kuli bodo kdaj vprašali
morebiti le zanamci kakšni,
vedno bodo o sramoti takšni
nje graditelji kot grob molčali.
