Srečal sem jo, kot bi šla po gobe,
kmečka je nevesta delovala,
ko se trpka je na pot podala,
da nakrmi lačne spet golobe.
Kaj, nevesta, je, kaj se dogaja,
jo povprašam, mar zdaj nisi srečna,
tvoja sreča mar ni končno večna,
vrata niso ti odprta raja?
Kot bi šla po gobe, zamahnila
z roko je, tako zaprhutala,
kot da se v usodo vsa je vdala,
bridko se samo je nasmehnila.
Torej z možem zadovoljna nisi,
ker si pač premalo ga poznala?
Le čemu za njim si sploh zbezljala,
vrgla se v objem neznancu ti si?
Saj sem vedela, da je lažnivec,
a je kot golob lepo prepeval,
ves nedolžen zdel se, ko zardeval
moj je ženin, velik tat, kradljivec.
Vedela sem, da državi krade,
špekulira da tam po Balkanu,
a bilo ni tega na programu,
ko vrtel je nas, neveste mlade.
Saj sem vedela, da je pobegnil
z bajno vsoto in prav primitivno,
toda kdo bi mislil, da naivno
mene bo tako za nos potegnil?
