Dolgo ni bilo o njej nič čuti,
sem že mislo, da se odselila
stran je, ker ni svojega dobila
in ker zaj so časi taki kruti.
Te pa glas njen zopet enkrat čujem,
tak po mariborsko se oglaša,
tudi če slovensko oponaša,
kaj te zaj je z njo, to vas sprašujem.
Ni ji prav, da oni protestira,
ki igral nekoč je na kitaro,
zaj pa priredil je pesem staro,
na te-ve s to novo vižo vdira.
Ona pa, no, Mojca, saj že vete,
jaz ji Mojca Protestulja pravim,
dovolila bi le silam zdravim,
f studiju da snemajo pamflete.
Ona namreč ena je od redkih,
transparente láhko ki prenaša,
kakor hoče láhko se obnaša
v akcijah protestnih zaporednih.
Žal je Mojci, da je zamudila,
ko s kitaro oni je nastopo,
saj bi Protestuljo še zastopo,
rada sama bi nastop vodila.
Tak se Protestulja je jezila,
toti trohe nima da posluha,
fse narobe špila okrog vuha,
so vodila dvojna jo merila.
Te pa pride Igor, je postavo
Mojco na realna tla z besedo,
da jo je odneslo čisto bledo,
zgledala potem ni préveč zdravo.
Tak jo je začépo ko zamašek,
kot bi reko, da naj se posname
in pa končno da že enkrat vzame
naj pomirjevalni Mojca prašek.
Opomba uredništva: Vse cenjene bralke in bralce obveščamo, da avtor satirične poezije, ki jo tedensko objavljamo, NI Igor Pirkovič, kot to namigujejo nekateri mediji, ki so si takšen vtis ustvarili na podlagi objave fotografije Igorja Pirkoviča, za kar se mu tudi opravičujemo.
