Mama, spet so mi igračo vzeli,
zadnjo skorajda in še edino,
planil v jok otrok je in v višino
skakal, da so komaj ga ujeli.
Kaj so vzeli ti, otrok moj dragi?
Vzeli so mi čisto vse programe,
vsak kdor hoče, vse lahko mi vzame,
puščajo me samega v nesnagi.
Vzeli so mi še televizijo,
pa sem vpil, da moja ni, je javna,
nič, so rekli, je igrača glavna,
se bojim, kaj z njo zdaj naredijo.
Moja je, se pravi, da je naša,
gledam sam jo, drug nobeden noče,
še glasneje zdaj otrok zajoče,
strašne ker krivice ne prenaša.
Sem trdno jo držal, na vso silo
k sebi sem televizijo vlekel,
da od sile sem že ves otekel,
a najhujše se je le zgodilo.
Levči moj, preveč si se razvadil,
ni televizija vse na svetu,
boš pa srfal več po internetu,
se iskanja bolje boš privadil.
Hočem jo nazaj, zato napadel
bom s pestmi, posebej še z levico,
saj mi strašno delajo krivico,
jemljejo mi, kar sem sam nakradel.
