Imela svoj program bi mojškra rada,
program televizijski za šivánje,
ki zgolj prikazoval bi mode stanje,
a ker ga ni, šiviljo v srcu zbada.
Odšteva dneve, ko bi naj začeli
s programom končno že šiviljskim njenim,
programom prepotrebnim, zaželenim,
da pred ekrani vsi bi občepeli.
Programski svet pravilno ne deluje,
jezi se mojškra, njo naj se uboga,
kar zdaj se vidi, huda je nadloga,
šiviljskega se nič ne prikazuje.
Odšteva dneve, ki še do pomladi
bi naj jih reva v takšnem preživela,
in več ne ve, kaj naj bi sploh počela,
da bi imeli jo gledalci radi.
Ji namreč popularnost pada vztrajno,
nihče se za šiviljstvo več ne zmeni,
premalo njena se obrt zdaj ceni,
boji se, da bo takšno stanje trajno.
Program svoj skratka mojškra nujno hoče,
kar cepeta, ko dneve si odšteva.
od hudega poliva jo in greva,
ponoči, pravijo, da se razjoče.
Tako tolaži se, odšteva dneve
in upa, da morda ji dodelijo
oddajo vsaj, neguje s tem vizijo,
usmilijo da se uboge reve.
Oddaje so trenutno kot zaklete,
nič njenega ne vidiš na ekranu,
bo že, so rekli, bo v programskem planu
oddaja tudi kdaj za prizadete.
