Se približal deček trgovini,
centru je trgovskemu počasi,
stopal kakor pač doma na vasi,
v varnostnika je obstal bližini.
Nimam maske, torej nisem ropar,
zinil tam namesto je pozdrava,
in da ta je pot edina prava,
noter da se zrine kakor štopar.
Nisem ropar, reper sem, je silil,
nimam dokumentov, potrdila,
ne ustavi me nobena sila,
v varnostno je kamero poškilil.
Mu povejo, da ne izpolnjuje
žal pogojev in da zanj ni vstopa,
on pa pregovarja se, prestopa,
in teži, da v centru nakupuje.
Zanj pravila vsa so neveljavna,
on edini ve, kaj je kultura,
se pri vratih kakor tele »gura«,
češ da sredstva uporablja pravna.
In še to zalaja za nameček,
da že včeraj kršil je pravila,
da premakne ga nobena sila,
kajti on je vendar zlati deček.
Da je deček, da je infantilen,
ta razlaga je povsem odvečna,
vidiš v hipu, da je zgaga tečna,
rad bi revež kazal se nasilen.
Ne prikrije dejstva, da z višine
spustil se fanté nekoč je v mesto
in še zdaj da goden ni za cesto,
sin balkanske je ostal planine.
