Si nadel je zopet Čarli masko,
Žabji kralj ne bo več ne Ostržek,
kajti s tema maskama iztržek
bil je slab, je vsakič staknil prasko.
Najprej se v Miklavža je maskiral,
šestinštirideset mask obljubljal,
vedno več pa dnevno jih izgubljal,
raje je v Božička avansiral.
Dober bom Božiček, verjemite,
bo odtlej na svetu vse drugače,
tak Božiček bom, ki nosi hlače,
to obljubo za zlató vzemite.
Tudi ta se maska brž je snela,
v drugo se je pač nato zazrl
in se na tovariša oprl,
čigar maska je bila vesela.
Bo veselo, rekel, z revizijo,
muzal se kot maček je obuti,
moral škornje naglo spet sezuti,
ker Veseli skuha polomijo.
Masko Veseljak je žal izgubil,
Čarli novo larfo si poišče,
jih ima samo še za prgišče,
a storiti mora, je obljubil.
Še ta mesec, resno, verjemite,
masko premiersko si nadenem,
vedno namreč vse storim, kar sklenem,
vi pa le naivno mi sledite.
Mine mesec, pust se približuje,
a še vedno maske ni ustrezne,
niti ne vesele niti jezne,
Čarli tokrat pust napoveduje.
Bo tedaj, kot kaže, se namazal
z novo žavbo, maska ni potrebna,
faca bo rjava le pogrebna
tisto, s čimer se nam bo prikazal.
In obljubil, ob veliki noči,
ja, tedaj pa res bo maškarada,
rjavi zajček, starih mask parada,
ja, tedaj res pravi čas napoči.
In tako naprej po koledarju,
praznikov zvrsti se brez števila,
Čarli daje vam zagotovila,
da bo kmalu pust – po kuloarju.
Je za pusta namreč kot ustvarjen,
le da mask mu vedno bolj zmanjkuje,
več nobene fant ne potrebuje,
čisto bo dovolj obraz poparjen.
