»Prav vsak mesec vsak dobil bo jurja,«
mož z vse daljšim nosom je razkladal,
»nič več se s težavami ubadal,
vsak dan bo na mizi župca kurja.«
Kakor Zaratustra je govoril
zopet dolgonosec in obljubljal,
saj v nasprotnem bazo bo izgubljal,
eden pa tako je odgovoril:
»Prav povedal tale je lažnivec,
ki mu nos je daljši vsako leto,
če že ni pribito, je zadeto,
je povedal tudi, kdo je krivec.
Kdo je krivec, da ni kurje župe
že deset let na nobeni mizi,
rentnik pa premnog v globoki krizi,
in dolgov neplačanih na kupe?
Tisti kriv je, ki takrat ni zmagal,
ki podprl bi potem lažnivca,
tistega razglaša ta za krivca,
tisti bi medtem lahko pomagal.«
Je prikimal dolgonosec važno
v znamenje, da so ga razumeli,
zdaj pa bodo vsi košare vzeli,
v hosto se podali bodo vlažno.
Tam so zrasli, pravi, jurčki pravi,
saj ponoči gozd je namočilo,
danes juhica bo za kosilo,
plaval pa bo jurček v njej rjavi.
