Je prijazen, nasmejan možiček,
ki pred vrati v hišo vas sprejema,
v belo, in ki plašč z ramen vam snema,
bi Francozi rekli Lepi striček.
Je prijazen, telefon dviguje
in letalske lete pridno spremlja,
koliko zgubljenega ozemlja
danes je, v pogovorih sprašuje.
Je prijazen in močno dovzeten,
kje so telebani, ga zanima
in naprej poroča, da bo zima,
na način pocukrano prijeten.
Je prijazen, ves lebdi nad tlemi,
da ne veš, je pravi, je umeten,
zdi se ti docela popredmeten,
goste ko iz hiše ven pospremi.
Je prijazen, vse je zanj le vaja,
ni problema, vneto zatrjuje,
kaj bi vtikal se v težave tuje,
drža prav primerna za lakaja.
Je prijazen in z življenjem skrajno
svojim zadovoljen, kajti cilje
naj bi vse dosegel, zdaj v okrilje
bele hišice se spravi trajno.
Je prijazen, mu pogled ni raven,
striček Džou-Baj-Dén se imenuje,
ves čas anamnezo zanikuje,
da sindrom je vietnamski zaznaven.