0.5 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Je bila Pirkovičeva proslava res staromodna? Poglejmo, kako praznujejo državne praznike v tujini

Na predvečer dneva državnosti smo si na RTV SLO lahko po dolgem času ogledali domoljubno proslavo s Trga republike. Proslavo je režiral novinar omenjene televizije Igor Pirkovič, ki pa je kmalu po koncu proslave s strani svojih sodelavcev doživel ostre kritike, na družbenih omrežjih pa je bil deležen celo resnih groženj.

 

Tako je novinarka Eugenija Carl na svojem Facebook profilu zapisala stavek, ki ga je nato kot komentar dneva povzela tudi revija Mladina: »Mar res kdo misli, da bi leta 2020 lahko proizvedli kaj tako obupnega?« Carlova meni, da je šlo pri tej proslavi za »vizualno estetiko iz 80-let«, med drugim pa zapiše tudi naslednje: »Naši režiserke in režiserji so sposobni sodobnih režijskih prijemov … Noše in harmonike zaklenemo v omare …«. Nazadnje poudari, da RTV hiša nima s to proslavo ničesar, saj so samo povlekli kable.

V svojih komentarjih so ji mnogi pritrjevali. Napisali so, da so proslavo gledali z veliko muko, ker je bila »primitivno slovenska, za take z nizkim IQ-jem«. Proslava se jim je zdela »en navaden slavospev svete preproščine«, staromodna, osladno pocukrana, nek »hopsasa tralala«, ki spominja na gasilsko veselico. Nazadnje dodajo, da je »žalostno, kam smo padli« in da je bila »edina državna proslava na Prešernovem trgu«. No, glede te bi se pa res lahko vprašali, kam smo padli.

Ker me je zaradi vsega tega zgražanja zanimalo, kakšne državne proslave pripravljajo v tujini, sem si jih nekaj ogledala na internetu. Je bila naša letošnja proslava res tako staromodna? Poglejmo.

Začnimo z Nemčijo. Leta 2015 so Nemci praznovali 25. obletnico nemške enostnosti oz. združitve Nemčije (Festakt 25 Jahre Deutsche Einheit): Simfonični orkester zaigra domoljubno Simfonijo svobode (Freiheitssymphonie), ki ima naslov Mi smo narod (Wir sind das Volk). Simfonija vsebuje tudi nekaj zborovskih vložkov. Med igranjem in petjem simfonije se na zaslonu prikazujejo dogodki izpred 25 let (tanki na ulicah Vzhodne Nemčije, aretacije prebežnikov, izjave takratnih politikov, protestniki na ulicah in njihovi spopadi s policijo, zmagoslavje in ganjenost ljudi ob odprtju meje). Po aplavzu orkester zaigra še himno EU, ki ji sledi himna Nemčije. Slednjo pojejo vsi prisotni. Medtem na zaslonu prikažejo ognjemet in Branderburška vrata, nad katerimi se sveti napis »Svoboda« (Freiheit).

V ZDA so pred kratkim praznovali dan neodvisnosti (Independence Day): Ob zvokih himne (godba na pihala in pevski zbor) se na prizorišče proslave spustijo padalci, eden od njih pa drži veliko zastavo ZDA. Sledi govor predsednika Trumpa in letalska parada. Zatem pevec zapoje domoljubno pesem Bog blagoslovi ZDA (God bless the USA). Nato se v bolj sproščenem vzdušju zvrstijo nastopi različnih glasbenih skupin, ki izvajajo različne glasbene zvrsti. Na koncu Ameriška pevska skupina ob spremljavi Mornarskega pihalnega orkestra ZDA zapoje pesem Glori glori aleluja. Sledi ognjemet ob sproščeni glasbi.

Kako pa dan neodvisnosti praznujejo v Rusiji? Tam največ časa namenijo vojaški paradi, kjer ponosno pokažejo svojo številno vojsko. Na proslavi leta 2015 ni manjkala ruska himna ob spremljavi pihalnega orkestra, klasična glasba v izvedbi simfoničnega orkestra in narodne pesmi v izvedbi pevskega zbora v narodnih nošah.

Preselimo se v Ukrajino na proslavo ob dnevu neodvisnosti leta 2019: Vsi

Vsi z minuto molka počastijo padle za domovino. Prisotni so vojska, mladina s šopki v rokah, otroci, ki rišejo po zidu, vidimo polaganje vencev padlim, vojaško parado ob spremljavi godbe na pihala, dvigovanje zastave ob petju himne. Na koncu doživimo še umetniško izvedbo himne ob spremljavi godalnega orkestra, ki jo začne peti mlada solistka. Solistki se kmalu pridružijo še drugi pevci, kasneje pa tudi pevski zbor v narodnih nošah. Zadnji del himne veličastno zaigrajo na 16 pianinov, ki so postavljeni na prizorišču proslave.

V Franciji so leta 2016 praznovali državni praznik La Fête nationale Française: Tam navadno proslavljajo ob vznožju Eifflovega stolpa, glavna atrakcija pa je veličasten ognjemet okoli stolpa, ki spremlja celotno slavje pa tudi vizualno vsako posamezno skladbo. Za izvedeno himno ob spremljavi simfoničnega orkestra in operno arijo pevec zapoje star šanson iz leta 1954 z naslovom Pod pariškim nebom (Sous le ciel de Paris), ki ga je nekoč pela tudi legendarna Edith Piaf. Pri tej pesmi lahko slišimo tudi harmoniko. Sledi precej razgiban repertoar, od opernih arij, mjuziklov, jazz glasbe do modernih skladb. Veličastnost ognjemeta se proti koncu stopnjuje in vrhunec doseže čisto na koncu proslave.

Poglejmo še, kako so dan neodvisnosti proslavili na sosednjem Hrvaškem. Tam so leta 2019 na Markovem trgu praznovali Dan neovisnosti Republike Hrvatske: Tudi oni, tako kot Rusi, največ časa namenijo vojaški paradi. Pevec z zvonkim glasom, ki zveni prodorno kot glas Ota Pestnerja, ob spremljavi godbe na pihala zapoje himno, na jamborih vihrajo hrvaške zastave in zastava EU. Zastavice v rokah držijo tudi vsi prisotni.

Nazadnje se ustavimo še v Podgorici v Črni Gori, kjer so 21. maja 2019 proslavljali dan neodvisnosti Črne gore (Dan nezavisnosti Crne Gore): Prisotnih je okoli 12000 ljudi. S tamkajšnjega odra pa veličastno odmeva domoljubna pesem v njihovem melosu. Besedilo refrena je naslednje: Dobrodošla ljubavi, vijek smo te čekali, tebi ja svoj život dajem, podignimo svi zastave. Dobrodošla ljubavi, sve na svetu si nam ti, dvadeset i prvog maja ti si nam zasijala. (Dobrodošla ljubljena, stoletja smo te čakali, dajem ti svoje življenje, dvignimo vsi zastave. Dobrodošla ljubljena, pomeniš nam vse na svetu, enaindvajsetega maja ti si nam zasijala.)

Če povzamem, je vsem naštetim proslavam skupen domovinski ponos, kar se čuti tudi v izvajanju domoljubnih pesmi, še posebej himne. Ponosni so na to, kar so, zato pokažejo svoje nacionalne značilnosti, narodne pesmi, tudi pesmi iz leta 1954, narodne noše, zastavo svoje države. Ponosni so na svojo vojsko, zato jo pokažejo, ponosni so na svoje letalstvo, zato ga pokažejo. Spominjajo se dogodkov, ki so jih uspeli premagati, zato jih vključijo v proslavo.

Torej naša letošnja proslava ni bila niti malo staromodna, saj takšne proslave pripravljajo skoraj povsod okoli nas. Se pa staromodna zdi tistim, ki niso ponosni na to, da smo si Slovenci izborili svojo državo, ampak bi radi vse, kar nas označuje in kar smo kdaj koli dosegli, nekam zakopali, da tega ne bi nihče nikoli več videl. Takšni potem delajo »moderne« proslave brez trenutkov, ki bi nas spomnili, kdo smo, na kaj vse smo lahko ponosni in kaj pravzaprav sploh praznujemo.

Sonja Ličof, Slovenska Bistrica

Zadnje novice

Sorodne vsebine