V kurniku prav blizu kolodvora
zopet naj bi te dni završalo,
češ da se na tnalo bo dajalo
tiste vse, ki se jih dati mora.
Dva sta glavna tam protagonista,
ko podpise v kurniku se zbira,
jih kokoš ob dnevniku servira,
zraven je petelin, pasma ista.
Sliši petelina se v odmevih,
glasen tam je, ciničen, ves važen,
spušča ko svoj kikiriki lažen
v narejenih večno kislih spevih.
In kokoš pozabljena docela,
ki že zdavnaj zrela je za lonec,
se otepa, da ne pride konec,
mučenico v kurniku se dela.
Ta dva sta tandem, da ni mu para,
anonimnost je odveč v celoti,
kajti takšne se rabote loti
vedno perutnina ista stara.
Kaj tam za bregom se skrivála,
kjer korenje le uspeva rdeče,
vidna tvorca lastne sta nesreče,
prepoznavna zdavnaj že postala.
Se pripravlja anonimna lista,
koga, kdaj, kako bi se znebili,
bi podpisov radi pridobili
čim več, da bo kurnik štala čista.
Lista je docela anonimna,
a potrebe ni zato nobene,
saj kokoši vse na njej do ene
perutnina so samo brezimna.
Dela perutninski par nadure,
a je še premalo gnoja zbrano,
saj na limanice pridno, vdano,
ne gredo več niti rdeče kure.
