Sluga končno si je le oddahnil,
službe konec je prišel nevzdržne,
stresel je pred koncem še kup mržnje,
vrata trdno za seboj zapahnil.
Z lepim se služabnik je ozaljšal
in ob zori šel na svoje raje,
s tremi še podobnimi smehljaje,
kaj bi muke hlapčevske si daljšal.
Da imel je ves čas dve levici,
roki levi dve, prav nekoristni,
je priznal zdaj v govorici pristni,
končno je govoril po resnici.
Ni se sluga kot prej sprenevedal,
z levo, pravi, roko invalidno
vlekel da podporo bo perfidno,
za koristjo brez zadržkov gledal.
Gre na svoje, gre med gospodarje,
z lepim sluga pred ljudmi se hvali,
upa, da pohval mu bodo dali
in da štel dodatne bo denarje.
Šel je sluga, s svojo novo družbo
tokrat je olajšan, a pozablja,
da sam sebe s tremi ugonablja,
da ima nedvomno zadnjo službo.
Saj na svetu ni dovolj bedakov,
ki bi resno sluge še jemali
z dvema levima, jim službo dali,
trg prepoln takih je levakov.
