S kovaške šole tole obvestilo:
»Bo jutri revolucija, je petek,
koncert naznanil vam bo njen začetek,
za šolo vsem vam dam opravičilo.
Le kdo to sporočilo je razširjal?
Kovačkov Jani, bitje prav razvneto,
ki čuti se od nekdaj prizadeto,
naj s komer koli kdaj se je primerjal.
Za glas upora Jani se razglaša,
krog njega so kovinarji podobni,
naj roza bo, novak, po vrsti zlobni
do enega vsi, ta elita naša.
Skovali naj bi drugo vladavino,
dijake vpregli v svoje fantazije,
jih izkoristili za polomije,
podžigali ti z ognjem bi mladino.
Se vprašaš vendar, kaj počne ta Jani
v kovaški šoli, saj je prav prileten,
bo kmalu fant že sedemdesetleten,
v pokoju moral biti bi vsaj lani.
Ah, let mu manjka, saj fant iz lenobe
jih ni nabral doslej za pokojnino,
bi zdaj podžigal, kvaril nam mladino,
Kovačkov Jani, ta netilec zlobe?
Saj ve se, kakšno mu pritiče mesto,
kdor ni za tnalo in za nakovalo,
za zdrahe zgolj in teh zares ni malo,
zasluži sprehod si. Le kam? Na cesto.
Da malo od vročine se odklopi,
ki v šoli ga kovaški ugonablja,
in mesto svoje, ki ga zgolj zlorablja,
kolegu mlajšemu čimprej odstopi.
