Sluga išče si že novo službo,
rekli so najslabši poznavalci,
najpovršnejši opazovalci,
ko zašel je bil v veselo družbo.
Vidi jasno se od daleč slugi,
kaj ga muči, da prav vsak opazi,
kdor z očesom ga samo oplazi,
kajpak prepoznajo stvar vsi drugi.
Vidi že kar z Lune se iskanje,
tudi z Meseca, da bo bolj jasno,
ko se štuli sluga vse bolj glasno
in goji brezupne svoje sanje.
Noče biti hlapec več moderni,
center mu nikakor ne ustreza
in zato pod mizo njega dreza,
ki lahko bil up bi njen rezervni.
Za račun lahko se pogodiva,
sluga nudi svoje mu storitve,
rad bi sluga do upokojitve
bil nič manj kot teatralna diva.
Na teater se spozna, se hvali,
kar je onemu prav dobro znano,
toda mesto zdaj je že oddano,
več ne bodo tam zaposlovali.
Vsaj poskusimo še s kakšno probo,
sluga neveselo se udinja,
v mislih onega na moč preklinja,
ga ima nič manj kot za grdobo.
Kaj če bi stališče revidiral,
sluga se na moč mu prilizuje,
ni veselo, ko tako hlapčuje,
ko ga oni vsaj ne bi preziral!
Kakšna služba torej se obeta
slugi, ki tako se vdano klanja,
bi morda v komediji Kir Janja
vloga zanj bila za zdaj sprejeta?
Oni misli malo, se domisli,
toda slugi ko načrt razkrije,
ta vesel ni, skorajda zavpije,
je njegov obraz še daljši kisli.
Sluga se spozna na gledališče,
eno mesto res bo zanj spet prazno,
za garderoberko neprijazno
bo primeren, s tem dobi, kar išče.
