Šefinja pred kratkim se odzvala
je iz ustanove dobro znane,
ker da drugega ne preostane,
kot da sebi bo besedo dala.
Kot da okno na stežaj odpira,
videti bilo je, ko nje slika
se pojavi, se robov dotika,
prostor za seboj povsem zastira.
Šefinja je okno zapolnila,
ne v višino, vsega pa v širino,
dol pogledala na nas v globino,
preden je tako spregovorila.
“Prav določena nas stran napada,
da smo neprofesionalne scela,
svojega ne zmoremo da dela,
da potrebna bo svežina mlada.”
To je rekla kar sredi programa,
ki ga hiša nudi v popestritev,
glavno s tem prekinila storitev,
pokazala se je ona sama.
Itak gor ne gledam v hišo tisto,
stran pogledam vedno sramežljivo,
saj tam gori nič ni zanimivo,
vedno guncanje zgolj eno isto.
A da šefinja te nagovarja,
mora biti res že huda kriza,
smo doma in ne sredi Pariza,
pa še hočejo od nas denarja.
Je odmevalo do kolodvora,
saj bila je že prav pozna ura,
čas, ko kokodaka mnoga kura,
ona zdaj zapeti svoje mora.
Naročili namreč oblastniki
mamci so, naj zopet v bran jim stopi,
tebi pa v poduk, da pamet vklopi:
rdeč je kvart, za puncami vodniki.
