Vanček je pometal po skladišču
tisti dan in hkrati nadomeščal
še skladiščnika, ko je razmeščal
več blaga rezerve po dvorišču.
Malce fant zažvižgal je v osami,
da se ne bi dolgočasil z metlo,
kar se okrog njega je nagnetlo
poslušalcev mnoštvo, kakor v drami.
Vanček, ti talent si brez primere,
bo iz tebe zvezda še estradna
ali pa osebnost boš paradna,
če boš le premagal vse ovire.
Glej, se novo vižo boš naučil,
in zažvižgal jo boš pred žirijo,
boš prepričal, Vanček, komisijo,
kaj bi tu se po skladišču mučil.
Kot žvižgač na sceni boš nastopal,
daj, le pihni, tu je melodija,
besedilo ti doda žirija,
v slavi in časteh se boš okopal.
Vanček, ki vse svoje dni blagovna
se rezerva revež je počutil,
tistikrat priložnost je zaslutil,
žvižgal bo, če treba, vlogo klovna.
Več ne bom rezerva pometaška,
več ne bom skladiščnik le navadni,
znamka bom blagovna, me estradni
svet povzdigne, zvezda bom junaška.
Žvižgati uči se Vanček vneto,
vedno eno isto požvižguje,
se zatika mu, glas pojenjuje,
zbegano deluje, prizadeto.
Žvižga Vanček vižo po dolenjsko,
ker drugače žvižgati ne zmore,
si nakoplje za vse dni pokore,
mu odžvižga kmalu doživljenjsko.
Nauk je zgodbe, tisti, ki pometa,
iz blaga rezerve znamko dela,
ga usoda kmalu bo ujela,
bo kot ptička brez glasu ujeta.
Žvižganje človeka ne dviguje,
brez talenta in še z vižo slabo
ni rezerva za nobeno rabo,
če ji pač razuma primanjkuje.
