Tajni bil sodelavec v rezervi
je že v svetopisemskem obdobju,
gibal se je vselej na obrobju,
vdan boginji ves čas bil Minervi.
Za Rimljane delal je seveda,
tajno najprej, pa potem kar javno,
hotel je ime postati slavno,
Ivan iz Galeje, ljudsko Beda.
Je zažvižgal Judi Iškarjotu,
kar v rezervi je ujel s prisluhom,
nesel toplo dalje s srcem, z duhom,
to pripisovali so falotu.
Tajno Ivan deloval z Galeje
zoper je oblast, se ve, tosvetno,
upal je v Rimljanov moč zavetno,
da pri njih na toplem se ogreje.
Kajpak gre za zgodbico umetno,
narejeno pač za ljudski oder,
treba biti ni posebno moder,
da dojameš zanko že začetno.
V Levstikovem času v Laščah zgodbo
to naj fantje bi uprizorili,
zdaj z igralcem novim ponovili,
je spominjalo na mačjo godbo.
Ivan je zavijal po dolenjsko,
se bahal, da z Judo Iškarjotom
skupaj poslušala sta za plotom,
pa ga lomil je prav sakramensko.
Dokler še pod krinko, skratka tajno,
vlogo Ivana je imitiral,
je lahko še koga kdaj fintiral,
zdaj pa se razgalil vsem je trajno.
Zaigrati Ivana z Galeje
vloge zmogel diletant ni vdani,
kot učili fanta so v Ljubljani,
zdaj se vsa Slovenija mu smeje.
