Je s šampanjcem boter spet proslavljal,
bil sam sebi je neznansko všečen,
kot da bo le on edini večen,
neženiramo se je postavljal.
Kot da bi golob igral po pavje,
dvignil je perjanico visoko,
češ, strukturo glejte zdaj globoko,
čas je za botrinstvo, čas za slavje.
Zdaj pritlehneža sem jaz zamenjal,
stari spričo let je že v zatonu,
jaz pa ravno pravšnji, ves v zagonu,
tega sicer javno ni omenjal.
Stavil bil na pravega je konja,
pravzaprav je na kobilo stavil,
z njo zajeten kupček v žep pospravil
in še večjega vnaprej že vonja.
Satelit, ki ga v nebo je spustil,
mu na zemljo bo signal oddajal,
boter v mislih z njim se je sprehajal,
pa previdno vsake ni izustil.
Je visoko neslo v golobnjaku,
mel si roke, si mastil je brke
in delil poglede boter mrke,
obvisel je zadnji na smetnjaku.
Zdel se ta mu filmska je scena,
boter kot bi se v zrcalo gledal,
tega kajpak drugim ni povedal,
a pomislil, kolikšna je cena.
Se takole boter je zamislil:
bogve, kakšen konec me še čaka,
kdo ve, kaj v šampanjcu se pretaka,
kot golobček rep med noge stisnil.
