Majnik je, v njem tudi dan mladosti,
a na tega raje se pozablja,
druga pesem zdaj se uporablja,
pesem o svobodi in prostosti.
Majske ptice zopet so se zbrale,
trideset je let odtlej minilo,
ko nebo se vidno je zjasnilo,
svoj prispevek ko so ptice dale.
So bile tedaj še vse v mladosti,
po mladinsko vse so frfotale,
ptice vmes starejše so postale,
kakšne tudi ni zdaj na prostosti.
Ena pa posebej rada leta,
ki pred leti je že odletela,
ki si sama krila proč je vzela,
s tem bila je ultra prizadeta.
Ta je ptica ptiček golobíček,
majnik ptičku ni pogodu zlepa,
zanj bil vedno ulica je slepa,
to zdaj čivka, miga kot črviček.
Pravi, da golob je deklariran,
z deklaracijo da je opremljen,
pa vse kaže, da je zgolj našemljen,
kakor prej v kanarčka zamaskiran.
Deklarirano zdaj ptiček pljuva
golobíček na preteklost jezno,
a če nanj ozreš se mirno, trezno,
vidiš, da frustracija ga kljuva.
