Stojim za izjavo, da mi je gospod Jelinčič v osebnem pogovoru kot pogoj za nosilca liste SNS na evropskih volitvah dejal, da bi naj od plače kot morebitni evropski poslanec na mesec dajal 500 evrov za stranko in tisoč njemu osebno. Za prvi del izjave je pred kamerami gospod Jelinčič zadevo priznal, drugi del zanika, da ni bil pravilno razumljen ali da je šlo za šalo.
Gospod Jelinčič v celoti zadeve ni zanikal, ker ni vedel, ali imam dokaze ali jih nimam ali sem kot novinar zadevo snemal ali nisem, kar je pač danes zelo enostavno s pametnim telefonom. Zadeve nisem snemal, saj bi to bilo res že mafijsko ali neetično, saj je vendar šlo za povsem normalen pogovor o moji kandidaturi, ki jo je gospod Jelinčič predtem v medijih tudi uradno objavil.
Je bila objava mojega imena za nosilce liste SNS na evropskih volitvah le reklamni manever, da izkoristi moje ime, zbudi pozornost, kot je podobno naredil z znanim novinarjem RTV Slovenija g. Jankom Šoparjem, ne vem. Vsekakor sem deloval v dobri veri in s poštenimi nameni in podobnih finančnih ponudb in zahtev nisem pričakoval. Seveda bi lahko vse sprejel in igral igro in kot morebitno izvoljeni potem neizpolnjeval takšnih in podobnih finančnih dogovorov ali pač bil poslanec za Slovenijo in ne stranko.
Gospod Jelinčič je najbrž ugotovil, da nisem pravi partner za te njegove finančne kupčije, da pri tem nočem sodelovati ali da ne bom sodeloval, pa je čez noč s pregovorno nezaupljivostjo in zvitostjo pač sklenil, da me več ne potrebuje, da nisem pravi partner za posle, kako iz evropskih virov preko mene napajati sebe in stranko. Vse, kar sem gospodu Jelinčiču obljubil je bilo to, da se iz evropskih sredstev poslanca lahko pač financirajo le projekti, ki so iz strankinega programa, če so to projekti za širjenje domoljubja, tudi izdajanje knjig, ki promovirajo domoljubje, slovenskost, slovenski jezik, zavedanje pomena naroda in države kot zaščite naroda.
Gospod Jelinčič se zdaj v medijih brani z žalitvami, da nimam potrebne izobrazbe, pa ve, da sem absolvent novinarstva s tridesetletno novinarsko prakso pri številnih slovenskih medijih, da govorim šest tujih jezikov, da sem tudi prevajal tujo poezijo v slovenščino, učil otroke po svetu v getih angleščino, pisal o svetovni in domači politiki, prepotoval velik del sveta, izdal osem knjig za otroke in odrasle, imel veliko fotografskih razstav in javnih predavanj o popotništvu, tujih svetovih, kulturah, ljudeh.
Pravi tudi, da sem zmedena osebnost, spreminja izjave o šalah, pa da nimam smisla za šalo, torej za šale o financah. Nekako ima celo prav: ne poznam šale, ko gre za podkupovanje in pritiske, kar lahko potrdijo vsi dosedanji moji uredniki in novinarski kolegi oziroma sodelavci. Tudi pri osebni zmedenosti ima delno prav: najbrž sem res moral biti začasno osebno zmeden, ko sem se odločil kandidirati na listi SNS oziroma iti v sodelovanje z gospodom Jelinčičem, za katerega je znano in mi je bilo znano, da hitro spreminja mnenja, obljube in dogovore, da je nezanesljiv, da njegova stranka skače iz enega tabora v drugega, da kupčka in da ji je načelnost tuja. Nekako sem upal, da gospodu Jelinčiču pri njegovih 71. letih to več ni potrebno, da se je materialno v življenju že dovolj oskrbel, da ne bo nadaljeval stare prakse.
Pa kaže, da gospod Jelinčič spet ni mogel iz svoje kože. Iz vsega tega sem se naučil, da noben posel ne bo dober, če greš vanj z nekom, ki ima kriminalno preteklost, izkazano nemoralnost. Da je tako v podjetništvu, poslu kot politiki potrebno graditi na temeljih etike, morale, vrednot, če želiš, da se zadeva zaključi pošteno, predvsem pa ne le koristno za udeležence posla, temveč tudi za družbo, narod, državo. Kot tedanji kandidat za evropskega poslanca, torej poslanca, se še prav dobro zavedam pomembnosti, odgovornosti ljudem, ki bi volili in me izvolili, pa narodu in državi, in da so etika, morala, vrednote na prvem mestu.
Če sem s tem, da zdaj prenašam primitivna blatenja po medijih, kaj doprinesel k spreminjanju slabe prakse in nemorale v slovenski politiki, pa da poslanci, politiki, ljudje nasploh začutijo odgovornost predvsem tudi do družbe, naroda, države, prihodnosti, sem nekaj dosegel, ta kratka epizoda ni bila zaman. Če se bo pri tem sprožila še kriminalistična preiskava, pa preiskava Urada za preprečevanje korupcije in drugih ustanov in organov, ki preganjajo kriminal in nemoralo, je dosežek še večji.
Kriminal, korupcija predvsem pri državnih naročilih, pranju denarja, kjer sodelujejo tudi politične stranke in posamezni politiki, so postali v državi že tako razširjeni, da je skorajda že običajna praksa, državljani pa so izgubili zaupanje tako v pravo, tožilstvo, sodišče, policijo, vojsko, kot v politiko, volitve, v narod in državo, v EU, v prihodnost!
Z razgalitvijo slabe politične prakse želim tudi dokazati, kako pomembna so osebna odgovornost, samozavest, morala tako za dobro delovanje družin, sosedstva, podjetij, družbe, naroda, države. In da se vse da hitro popraviti, če pride do tega individualnega in kolektivnega premika v družbi, narodu, državi. Menim, da sta morala in domoljubje najboljše, najtrdnejše vezivo za moč, podjetnost, razvoj, visok življenjski standard, smisel in smiselnost nekega naroda in države, najboljše orodje za spravo. Odgovornost pa je, da se moramo vsi izogibati nasilnih družbenih in vsakršnih projektov, ki nas kot narod in državo razdvajajo, torej slabijo. Govorim o vsiljevanju tujih ver in ideologij, govorim o velesilah, tujih centrih moči (Bruselj, Berlin in drugi), ilegalnih migracijah, multinacionalkah, pogrevanjih in zlorabah žalostne preteklosti!
Moja zgodba z gospodom Jelinčičem je pravzaprav smešna, burna burka, nevredna neke normalne politike, neke normalne logike, skorajda komedija, parodija in tragikomedija. Nekaj za Cankarja. Škoda, da več ne živi, imel bi še več materiala za svoje romane in drame, kakor tudi Jaroslav Hašek za svojega Švejka. A kot je dodal nekdo na twitterju: “Živimo v dobi komedijantov, kjer, če tega ne obrnemo, vsi počasi postajamo cirkusanti, žonglerji, klovni, manekeni, manipulanti, zmanipuliranci, ne da bi se tega zavedali.”
Torej, moje izpostavljanje, moj namen bo dosežen, če se vsi vprašamo, ali želimo živeti v taki komediji in parodiji, ali pa si želimo srečo, smisel, prihodnost, ki jih sami ustvarjamo, ne pa da nam jih dajejo neki moderni gladiatorji, šovmeni, manekeni in nastopači brez prave vsebine, globine, širine, znanja in modrosti.
Upam, da bo to razumel tudi gospod Jelinčič, pa poslanci, politiki, politične stranke, lastniki in direktorji podjetij, zaposleni, mladi, upokojenci, ljudje! Vsekakor pa je odgovornost političnih strank, da je njihovo financiranje pošteno, da si izbirajo poštena vodstva, poštene in visoko izobražene ter modre kandidate, ki glasujejo po vesti in za dobrobit družbe, naroda, države, ne pa za osebne ali strankine finančne interese. Enaka je tudi odgovornost medijev in državljanov, da s svojo etiko, pa politično in družbeno aktivnostjo ter oditi na volitve in voliti pomagajo pri nadzoru političnih strank, politike, odločanja v korist vsesplošne etike, družbe, naroda in države!
Vem, da se bo komu zdel patetično-romantičen moj naslednji stavek, a vseeno, prosim, stopite do soseda, s katerim se že dolgo ne pogovarjate ali ste si celo v laseh za pol hruške in tri gnile slive. Spoznajte dobro v vaših bližnjih in se spravite. Prepir je tako nesmiseln, kot je tudi nadaljnji prepir z gospodom Jelinčičem ali kakršnokoli blatenje. Koliko lepše je življenje, če smo pošteni, ustvarjalni, podjetni, samozavestni, sposobni kulturne komunikacije in delujemo skupaj za Slovenijo!
