Tip grozi mi in smrt nadme kliče,
pravkar mi je spet telefoniral,
pravi, da me bo počez skalpiral,
so verodostojne tukaj priče.
Tip grozi mi, to je tisti naci,
ki se slikal je s pištolo v roki,
na njegovi je bilo poroki,
prepoznam na daleč ga po faci.
Tip grozi mi, zraven pa je tisti,
tisti, ki je tolikokrat mahnil,
ko je oni drugi svoj »da« dahnil,
dvoma ni, da zbrani so nacisti.
Tip grozi mi, saj je roko dvignil,
pa ne, da popraska se po glavi,
ampak da pozdrav bi dal zastavi,
z njo da trešči me, kot je namignil.
Tip grozi mi, dajte to v prijavo,
in to ne samo po telefonu,
vidim v našem ves čas ga rajonu,
z roko mahnil me bo vso krvavo.
Tip grozi mi, razlog je banalen,
rekel sem, da druži se z nacisti,
je obsedenec, povem vam, čisti,
dajte to v prijavo: nenormalen.
Tip grozi mi, strašen je, hudoben,
bi kako se pomagati dalo?
Vsakič, ko pogledam se v zrcalo,
vidim, da na las mi je podoben.
