Lepa Vida je ob morju stala,
ni očem nevernim več verjela,
ali res privide je imela,
Fatima je tam rjuhe prala.
Rjuhe prala, z njih umazanijo,
vsa se v vodo z njimi potopila,
da je Vida skoraj smrt storila,
ko uzrla to je grdobijo.
Se zazrla zdaj je na obzorje,
ali tam obeta se rešitev,
v svet normalen morda povrnitev,
zrla tja je na globoko morje.
Črn zamorc po morju v čolnu pride,
lepi Vidi naglo misel šine,
Fatimo k zamorcu v čoln porine,
ni ju več, še preden mesec vzide.
