Petek je, spet pravšnji dan za kino,
saj odprte so za zdaj dvorane,
tja podati se prav nič ne stane,
film si ogledati bo fino.
Zgodovinski? Raje limonado,
mi dovolj preteklosti je večne,
raje gledam v kinu parčke srečne,
film, ki za publiko je mlado.
Kar prikaže se mi tja na poti
zgodovinski film, vojna drama,
zateženost stalna ena sama,
ki jo uprizarjajo faloti.
Kot v Berlinu na Prescheren-Platzu
v zadnjih dnevih majskega obupa
nekaj jih še besno tuli, hupa,
komaj kdo še klanja se pajacu.
To folksšturm je, so zadnje sile,
glej vpoklicani so mladci, starčki,
to ni film, kjer mladostni parčki
šepetajo si besede mile.
Enega igralcev garde stare
prepoznam takoj, ko je pritlehno
se prihulil tja na plac, nenehno
ščuval, ker ga nekaj silno tare.
Starček sivolasi zadnje sile
besno je napenjal, besno sikal,
med folksšturmom ko se je potikal,
da bi sile se ne razgubile.
Scena kakor v maju, ko propada
tretji rajh, ki je že ves pritlikav,
starček pa bi še naprej rad sikal,
nova priti brž da mora vlada.
A ni maj, saj čutim, da jesen je,
v drugem času scena se dogaja,
hitro jasno mi povsem postaja,
kaj predstavlja to usahlo vrenje.
Kakšna scena mi oči odpira!
Je Berlin, novembrsko je vreme,
starček sivi in sinovi teme
pričajo, da spet se zid podira.
