Videl sem ga in takoj pomislil,
kakor v filmu mali kriminalec,
šefu svojemu sesa ki palec,
na ukaz ki vsakič bo pritisnil.
Ves potlačen tip in ves prihuljen,
videz buldoga, ki zapustila
mati ga je, ulica vzredila,
bratje rekli bi, da je potuljen.
Videl sem ga, motnega pogleda,
s trdim čelom, da se kar odbija,
skoz življenje zdi se, se prebija,
da pomislil sem, človeška beda.
Videl sem še enega, zasmilil
ta se mi je, zaostal v razvoju,
sem pomislil, s sabo v večnem boju,
kot otrok je nedorasli krilil.
Videl sem ga, šel je mimo mene,
je težko ga žal ne opaziti,
hib človeških ta ni mogel skriti,
ne zunanjih, notranje nobene.
A sem spomnil se, kaj smo učili
se v otroških letih o pravici,
soditi ne smemo po krivici,
nekaj slabega bi s tem storili.
Se takole sklepati ne šika,
se ne sme po videzu soditi,
moral namreč sem ugotoviti,
za visokega da gre sodnika.
