Maraton že nekaj tednov teče
športni konj z imenom Rjavi Viki,
z raznimi si ta pomaga triki,
a hudo ga pod kopiti peče.
Ga peterovprega ne uboga,
vedno bolj upehanost se čuti,
časi so za športne konje kruti,
prezahtevna dana jim je vloga.
Vpreženih je v voz petero konjev,
šarec ta je, najbolj ki sopiha,
z repom sam po sebi konj udriha,
prepoznavnih res je tvorec vonjev.
In potem sledita dve kobili,
vsaka v svojo stran ko pogleduje,
uzda se močneje zateguje,
šarec konj pa v lastno stran spet škili.
V svojo smer še petega zanaša
konja, ki kot mesečen sam blodi,
Rjavi Viki takšno vprego vodi,
v maratonu ki prav vse prekaša.
Le kako naj v tej se dirki zmaga,
Rjavi Viki vidno se huduje,
je s peterovprego vedno huje,
dirka je potratna, silno draga.
Dvainštirideset komaj krogov
teči tej navezi je mogoče,
štirje so premalo, vsem je vroče
od tekaških konjskih prostih slogov.
Maraton se koncu približuje,
da se je osmešil Viki Rjavi,
jasno je še najbolj trdi glavi,
le rjavec z glavo še zmajuje.
Maje z glavo, kakor kozel trka,
zadnji krog bo moral še zdržati,
s hipodroma brž nato zbežati,
če še zmogla bo rjava crka.
