Piše: Frančiška Buttolo
Moja včerajšnja obsodba postavitve spomenika Ć žrtvam domnevno osamosvojitvenega holokavsta, objavljena na portalu Demokracija, je ostala brez najmanjšega odmev – na levem in na desnem polu slovenske politike. Vsi so se že povsem sprijaznili z dejstvom, da smo Slovenci 1992 izvedli osamosvojitveni holokavst, ker smo se preveč bali podpornikov in simpatizerjev balkanske JLA, ki je 1991 – že naslednje jutro po razglasitvi slovenske samostojnosti, izvedla strahovit napad na samostojno Slovenijo. Več o tem dogodku ne bi pisala, ceprav velik del žrtev domnevnega osamosvojitvenega holokavsta Slovenije se zdaj javno hvali in časti JLA in komunistično Jugoslavijo. Mi, Slovenci, pa zaradi tega trpimo in prenašamo vsa mogoča ponižanja velikega števila priseljencev z Balkana.
Včeraj (okoli 5. ure popoldne, 25.10.2023) sem na najbolj krščanskem od vseh multikulturno domovinskih skrajno levih (bolj ali manj udbovskih) radiev v Sloveniji poslušala razpravo o prenizki rodnosti v Sloveniji, v kateri je – da bi bil pogovor bolj prepričljiv in odmevnejši – sodeloval zelo ugleden strokovnjak za to področje.
Pozorno sem poslušala predvsem tisti del razprave, v kateri je bil govor o izumiranju Slovencev oziroma slovenskega naroda in o možnostih, da bi rodnost oziroma število prebivalcev v Sloveniji povečali tako, da bi se – namesto za višji standard – odločili za večjo družino. Torej bi se morali odločiti – namesto za zmanjševanje števila novorojenih Slovencev – za revščino in bedo.
Takšna odločitev naj bi bila za Slovence nujna predvsem zaradi izumiranja avtohtonega prebivalstva, ki se – preveč razvajeno in pomehkuženo – noče več sprijazniti z nizkim življenjskim standardom, še zlasti pa z bedo in revščino preprostejših družin, v kakršnih so živeli njihovi predniki, čeprav zdaj revnim pomagata tudi Karitas in Rdeči križ.
Razumela sem, da bi se morali v Sloveniji, da bi ohranili slovensko prebivalstvo, z večjim veseljem – predvsem ženske – odpovedati skoraj vsem življenjskim radostim, ki jih uživajo posamezniki in družine z enim ali – največ – dvema otrokoma, in se odločiti za eno samo, ne ravno radost, temveč VREDNOTO: za rojevanje čim večjega števila pripadnikov slovenskega naroda – tudi v skromnejših razmerah, pravzaprav v revščini.
Ker so se razpravljavci strinjali, da se s takšno demografsko politiko skoraj nihče v Sloveniji ne strinja, so podprli demografski načrt vlade dr. Goloba, da se bomo morali Slovenci potruditi s kar najbolj prijaznim sprejemanjem priseljencev ( in jih vključevali v slovenko kulturno okolje, tudi zaradi tega, ker nujno potrebujemo svežo delovno silo. Seveda niso – nespametno – povedali , da so ti priseljenci predvsem muslimani, ker drugih skoraj ni.
Ampak tudi s tem sem se strinjala, čeprav nikakor ne verjamem, da bomo Slovenci – kaj več kot je prstov na obeh rokah – na kakih deset tisoč priseljenih muslimanov lahko prijazno vključili v svojo kulturo. Prav nasprotno, čimprej se bomo morali mi prijazno vključiti v kulturo priseljencev, tako kot smo se vključili v kulturo priseljencev z Balkana, še zlasti v Jankovićevi Ljubljani – s spomenikom žrtvam domnevnega slovenskega osamosvojitvenega holokavsta (v obliki črke Ć, znamenja balkanskega kulturnega porekla). Prav hitro se bomo morali kulturno prilagoditi muslimanskim priseljencem, sicer nas bodo – vse prej kot prijazno – vanjo vključili kar oni sami, oboji – balkansko in arabski, afganistanski, pakistanski itn.
Brez ovinkarjenja, ko bo v Slovenijo milijon muslimanskih delavcev, ki jih bomo nujno potrebovali, takrat bo za nas še najbolje – tudi najbolj varno – če se bomo čimprej pomuslimanili, izenačili z njimi.
Navsezadnje, prav vsi se še predobro zavedamo, da imajo vsi milijoni muslimanov v EU in drugod na Zahodu vse zakonite pravice, da živijo v skladu s svojo kulturo. Pravzaprav zahodne oblasti od njih ne zahtevajo skoraj nič drugega kot to, da na volitvah podpirajo levo politiko, blizu komunistom. Resnici na ljubo, to velja tudi za Slovenijo, zdaj od njih zahtevajo, naj jih na volitvah podprejo, tudi na desnem polu zahodne politike. Samo poglejmo, kako se jim dobroka – na primer – Vatikan.
Demografski problem v Sloveniji in vseh zahodnih državah je resnično najhujši problem v tem delu sveta, čeprav ga zahodna družba rešuje pretežno z naseljevanjem muslimanskih priseljencev, vseh ras in barv, kar pri nekaterih avtohtonih Evropskih narodih zbuja določeno stopnjo domoljubnega rasizma (Madžarska, Poljska), vendar vse redkeje, ker je za te vrste kazniva dejanja določena zaporna kazen. – tako v zahodnih kapitalističnih in neokomunističnih državsah (kakršna je na primer v Sloveniji – pod oblastjo kapitalistov s komunističnimi nazori, podobno kot na Kitajski).
* Opravičujem se zaradi nekaterih tipkarskih napak, saj pišem na slab telefonček, ker so mi postni predal na velko boljšem in na računalniku ukinili, ne da bi mi to kakorkoli pojasnili. Pač slovenska digitalna neomunistična diktatura. Ampak, kot bi rekel Cankar, ta zgodba je v Sloveniji stara že tisoč let. In tudi sama nisem od včeraj.