Dvignil zdaj kladivce je mesarček,
prejšnjega mesarčka s tem prepódil,
si nasmešek končno izposodil,
ko se spomnil bil je na denarček.
Bo priteklo več mu v mesarijo,
od veselja dvakrat je potolkel,
spustil znani glas potem zamolkel,
v stran odrinil lastno polomijo.
Bil je vinogradnik, je propadel,
po gozdovih delal je zgolj škodo,
ga povsod poznajo kot nerodo,
je pod kvarne vplive rad zapadel.
Kam le z njim, ki vsem jim je napoti,
so vprašáli njega se pajdaši,
kakor trot naj na čebelji paši
se preskusi, se še tega loti.
In so dali ga pač za mesarja,
v ta poklic ker bojda najbolj spada,
ker svinjino najbolj še obvlada,
naj za to področje odgovarja.
