Kdo prav vsak večer tako naklada,
v dnevnik da zapiše si notico
lažno, zraven zmerja pač resnico,
da zvečer se tisti ne obvlada?
Kdo večer bi najraje ukinil,
z dnevom zlil ga, s tem pa dan podaljšal,
s čimer koli bi oba ozaljšal,
da le noč in temo bi prekinil?
Kdo se takšne zdaj gre nebuloze,
kdo v obupu noč bi kar odpravil,
kdo večer je in ves dan zapravil,
kdo čez noč se trese od nervoze?
Kdo zvečer prešteva lastne žrtve,
v dnevniku izpadle kdo beleži,
kdo izgublja vsak večer na teži,
koga berejo le duše mrtve?
Kdo tako nizkotno nizko pada,
kmalu ves uniči da sam sebe?
Ta preklinja mene, njega, tebe,
ker je k vragu vsa mu šla naklada.
