Ga novinar je na klancu srečal,
sredi serpentine, v daljo gleda,
vprašal ga, čemu so lica bleda,
kaj lahko bi mu ta hip povedal.
Koga vprašal je, to sploh ni važno,
to povemo le, na serpentini
da bilo je, stala sta v bližini,
vreme pa bilo je kislo, vlažno.
Zre v prihodnost, to je fant povedal,
in da sam ni, da so skupaj štirje,
na vprašanje, ali kdaj prepir je,
rekel nič ni, je le v daljo gledal.
Kaj da vidi v dalji jasnovidno,
stavil žurnalist mu je vprašanje,
on pa nič, le to, da boljše stanje
si obeta, vzpenjanje rapidno.
Se morda doslej je kaj naučil
iz preteklosti, novinar vpraša,
on pa vse bolj jezno se obnaša,
češ kaj boš z minulostjo me mučil.
Ni preteklosti, je zgolj prihodnost,
saj če bi se kdaj nazaj ozrl,
bi nemara se kar v zemljo vdrl,
v zemljo lastno, v njeno vso brezplodnost.
