Pogorišče je že ohlajeno,
le pepel še siv in pust, ves droben,
vtis turoben, ni si več podoben
kmečki dom, zdaj vse je spremenjeno.
Prag ostaja le in ta visoko,
višje se čedalje bolj dviguje,
prag kamnit edini še pričuje,
kaj bilo je tu nekoč, globoko.
Večja vse s pustoto je podobnost,
le še malo pa bo kup pepela
za rastišče kot nalašč plevela,
pogorišče skrajna bo obrobnost.
Spomni se nihče več domačije,
kakšno ta podobo je kazala,
kje moči življenjske je jemala.
Ta podoba danes? Pa saj ni je.
Je bila podoba svojčas takšna,
bil domači sin do tal potolčen,
zdaj se vrača tja ves razkomolčen
kot podoba nova in to kakšna!
Izgubljeni sin domov se vrne,
sin, ki so domači ga zavrgli
in po lastni krivdi ga izvrgli,
sinu ta zamisel se utrne.
Spet gradil na novo bi od praga,
iz pepela dvignil domačijo,
nad podobo njeno naj strmijo,
češ poglejte, ta je res od vraga.
Naj strmi nad hišo vsak sovražnik,
izgubljeni sin ko jo popravi,
to podobo kvečjemu napravi:
praga ni, ostal je le predpražnik.
