O gospodu Ficku to ni rima,
ki na rami Pike Nogavičke
je posedal, gledal gozdne ptičke,
drug je to gospod, če vas zanima.
Vsakršna podobnost je naključna,
nima ta gospod ničesar s Piko,
čisto drugo nam ponuja sliko,
zadnji čas zadeva je kar bučna.
Rad bi zopet vrnil se v divjino,
kjer nekoč je klestil, sekal, žagal,
pa potem prav klavrno omagal,
rad bi znova videl domovino.
Tam počuti se kot riba v vodi,
da je le okoli razdejanje,
uresničene so Ficka sanje,
da lahko po svojem gozdu blodi.
A ovire težke so, seveda,
gozd njegov ni več, saj so spodili
ga na plano, za njim pokadili,
zdaj brez dela samcat sam poseda.
Nič kaj rožnato ni torej stanje,
s penzionisti fant se dogovarja,
vtis, da je pomemben, si ustvarja,
sanja o gozdovih mokre sanje.
Rjavi žabec v sanjah mu obljublja,
da objemal spet bo smreke vitke,
kar spominja ga na čase bridke,
v megli slika z žabcem se izgublja.
Smrečica se v sanjah prikazuje,
oh, kako bi sekal, jo položil,
žabcu naš nesrečnež je potožil,
vsako noč mu v sanjah je vse huje.
O gospodu Ficku to ni rima,
tistem, ki imeli ste ga v mislih,
ta gospod samo v grimasah kislih
nanj spominja, če vas že zanima.
