Pravljice se piše novodobne
po nareku tistih iz ozadja,
so navdih idejnega brezvladja
in vseskozi karseda turobne.
V pravljicah ne najdeš več poante,
so anarhične, da je veselo,
preden boš prebral do konca celo,
te minilo bo, navadne kvante.
Ena zadnjih tale je, ki pravi,
bratec Šarko da je s sestro Letko,
preden strpa mačeha ga v kletko,
sklenil, klavrn da vtis popravi.
Ne, ne bo se dal, tako je sklenil,
tudi ko docela je poražen,
od poraza vidno onesnažen,
z Letko se rešitve bo oklenil.
Šarko z Letko pot iz gozda išče,
iz blodnjaka, kjer sta se zgubila,
ko dotolkla nemoči ju sila
je oba, da sta kot krotko pišče.
Nič junaštva, zvitosti nobene,
Šarko in z njim Letka sta se vdala,
hlapčiča navadna s tem postala,
kakor krpi sta brez vsake cene.
Zbegana kot dva ubežna zajca
sta pod gnezdom našla zavetišče,
tamkaj njuno zdaj bo delovišče,
kjer prešteva se golobja jajca.
Kolikor jih siva ptička znese,
toliko jih bosta pač preštela,
bi sicer oba bila brez dela,
pravljica da to ni, dobro ve se.
Kruta je za Šarka in za Letko
ta resnica, nista na svobodi,
gibanje obema namreč škodi,
ne le on, oba zašla sta v kletko.
