Nova je komanda, sem previden,
kakor bil je oče tiste čase,
ko bili smo vsi za vse, vsak zase,
da ne bom izpadel malopriden.
Nove se izumljajo besede,
stare iti morajo v pozabo,
brž označijo jih za zlorabo,
mi pa várujmo se takšne zmede.
Bi sosedu božič voščil danes,
pa pomislim, kaj če ne praznuje,
in če druge vere je, še huje,
kaj če zdaj je Jusuf, nič več Janez.
Hotel sem pozdraviti sosedo,
a sem jezik tisti hip obrzdal,
sem le zamomljal, samo zahrzal,
bolje je tako kakor z besedo.
Če bi nagovoril jo kot žensko,
bogve, če ne bo vsa prizadeta,
kajti danes je morda razpeta,
kar zadeva spol, oh, sakramensko!
Bogve, ali nisem ga polomil,
nehote ko sem Boga omenil,
kaj če veliki bo brat popenil,
sem takole tuhtal, mislil, dvomil.
Tiho bom, sem rekel, najbolj varno
je kot v tistih časih, ki ne pomnim
sicer sam jih, se pa dobro spomnim,
kar starejši rekli so: preudarno!
Tiho bom, v pozdrav bom le pokimal,
v pasivu izražal se, nevtralno,
v svoj svet se umaknil bom totalno,
brez besed, le v mislih bom še rimal.
Saj na prvem mestu je previdnost,
sicer me besedno razsodišče
za napačno rabo kdaj poišče,
češ da prej zapisal sem: perfidnost.
Novoreka treba se učiti
sproti je, nič manj kot vsakodnevno,
saj spreminja vse se tozadevno
kar čez noč, pred njim ne da se skriti.
Se po novem vse drugače reče,
v evfemizme vsaka stvar zavija,
nova nam evropska mimikrija
še hitreje laže, kot pes teče.
