Piše: Ervin Anton Schwarzbartl
Trenutno smo priča »vrenju« konceptov med idejnimi nosilci in potencialnimi voditelji bodoče usmeritve Slovenije o tem kaj je prav, res in dobro. Da bi morala pri tem biti v ospredju korist za državljane, je komaj kaj zaslutiti. Srž nasprotujočih stališč je usmerjena predvsem v to kdo in na kakšen način bo obvladoval državljane. Z osamosvojitvijo smo sicer zastavili razhod s preteklim načinom vladanja iz avtoritarnega v demokratičnega in spremembo gospodarskega sistema iz socialističnega v kapitalističnega. O kakšni tranziciji miselnih vzorcev prebivalstva ni bilo govora. Danes konservativni politiki radi poudarjajo, da po osamosvojitvi nismo izpeljali tranzicije in pri tem mislijo predvsem na oblastne strukture. Menim, da pojem tranzicije ni omejen na »oblast«, ampak je vezan na izpolnitev pričakovanj državljanov v njihovih miselnih vzorcih. Miselnih vzorcev pa ne moremo spreminjati »hitro« in prisilno, ker je to generacijski proces sprejemanja novih vzorcev vrednot posameznikov kot družbe za svoje. Nasilno so miselne vzorce spreminjali komunisti in tako pohabili tradicionalne narodne vrednote z vsiljevanjem nam tujih, komunističnih, ki so se z razpadom Sovjetske zveze v bivših komunističnih državah marsikje samo »transformirale» v nebrzdani kapitalizem in kvazi demokracijo (tudi pri nas).
Z osamosvojitvijo smo se »šli« demokracijo razvitih tradicionalnih demokracij, vendar so bili odločevalci v miselnosti in načinu ravnanja še vedno »ujetniki« prejšnjega režima, četudi so mu formalno nasprotovali predvsem kot bivši disidenti. Jedro dejanskih akterjev oblasti, kot to sedaj razkriva Rado Pezdir v knjigi Vzporedni mehanizem globoke države in Možina v Razkolu, so bili dobro povezani posamezniki, ki so pravočasno zaznali in vedeli, kako zaščititi svoje interese in si prikrito zagotoviti trdno finančno podporo, obvladovanje medijev in sodstva za svoje preživetje ter tudi kako v »tajnosti« (arhivi…) in z lažmi prikriti svoje zločinske rabote preteklosti. O tem se idealistom (?) osamosvajanja Slovenije še sanjalo ni, čeprav so bili večina sami dediči prejšnje oblasti. Ko sem v Skupščini prvega sklica govoril in pisal (večkrat) o kameleonih, ki spreminjajo barvo, ostanejo pa kameleoni in vlagal amandmaje, da je potrebno v zakonih, ustavi in… zagovarjati vrednostne spremembe, takoj zamenjati sodni in informacijski aparat RTV, Delo…, so se mi eni in drugi posmehovali in namenoma zamolčevali ter me v marsičem »povozili«, ker se niso zavedali, da je bistvo tranzicije sprememba miselnosti in vrednot in ne zgolj odcepitev iz Jugoslavije. Končno vem, da je večina njih bila med sabo sprta že tedaj, v konvertite iz kameleonov pa nisem verjel, ker so redka izjema. Če pa je kdo poskušal konvertirati je postal »smrtni« sovražnik prejšnjih struktur katerim je pripadal. Takšen primer izključevanja je živ še danes. Za primer: odpor do sodelovanja z Janšo, ne pa tudi do Pučnika, ki ni bil konvertit, ampak iluzionistični socialist komunističnega tipa. Iz tega razloga tudi lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine, ampak se je takoj začel boj za oblast in razpust zakonito izvoljene heterogene Skupščine.
In danes? Tudi danes, pred letošnjimi volitvami, ne opažam prave zavzetosti in odkrite »agitacije« za miselne in vrednostne spremembe. Že res, da se vrednostne sodbe in miselni vzorci spreminjajo počasi, generacijsko. Potrebno pa jih je začeti že tudi z medgeneracijskim osveščanjem, učnimi programi, pluralnim in uravnoteženimi informacijskimi sistemi, zamenjavami neustreznih posameznikov oblastnih struktur (v sodstvu, civilni družbi…), kar vse pa uspešno ovirajo in zavirajo »bivši«, ki še trideset let po »osamosvojitvi« vpijejo po shodih svoj (lažnivi) prav in res, kot tudi mladi, predvsem potomci bivših, ki trdijo da jih »preteklost ne zanima«, saj po zaslugi občasnih desno usmerjenih vlad, lagodno živijo. Zato ne verjamem v končanje tranzicije po letošnjih volitvah. Za te volitve letos bi bilo javno zavzemanje za vrednostne spremembe miselnosti gotovo neproduktivno, ostaja pa upanje zdravega razuma volivcev in pogum, da ne nasedajo »novim« obrazom, ki obljublja, da bo vse drugače (Golob, Nina Kovač, Fajon…), ali notoričnim levim jugo nostalgikom s KUL na čelu. Kljub temu bi konzervativno usmerjene stranke morale v svoje koalicijske programe vključiti kratko in dolgoročne cilje za osveščanje tradicionalnih vrednot z izobraževanjem ter v politični kulturi komuniciranja brez sovraštva, laži in prostaštva, biti pa hvaležni in razumevajoči do vsega kar prispeva k strpnemu sožitju in koristi večini volivcem, ki so naši državljani, davkoplačevalci.
Nič novega nisem zapisal, kar še ni bilo povedanega. Se pa bojim, da bodo agresivni brezvestneži iz egoističnih razlogov, ki jim laž, sovraštvo in prostaštvo niso greh, skušali z obljubami pretentati volivce, morda celo nasilno, naj volijo »goloba« na strehi in iz rok spustijo pridobljene koristi v roki – denarnici, ne vedoč, da so to »bivši«, ki jih dane obljube nikoli niso zavezovale uresničiti.
Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale
