Piše: Frančiška Buttolo
Ob barbarski ukinitvi praznika spomina na največjo slovensko tragedijo, s poudarkom na neobčutljivosti ženskih src v Golobovi vladi. So ženske v sedanji – Golobovi – vladi povsem brez srca? Dan pred prvim dnevom »spomina na žrtve komunističnega nasilja« (17. maja 2023) je vlada Roberta Goloba ukinila ta praznik.
Kakšne ženske so v Golobovi vladi, kakšne žene, matere, zaročenke, predvsem pa političarke, da so samo nekaj ur pred prvim praznovanjem dneva »spomina na žrtve komunističnega nasilja« (na današnji dan, 17. maja 2023), dovolile vladi, ki jo sestavljajo, ukinitev tega – po njihovem prepričanju premalo strokovno utemeljenega in preveč antikomunističnega državnega praznika. Ukinitev pa so vse te gospe v vladi podprle tudi zaradi tega, ker je bil sprejet v parlamentu še pod “janšistično” (berite, prosim, dragi bralci, fašistično) vlado, kot govorijo. Da, kot govorijo in delajo v Golobovi komaj tri dni dni potem, ko so se nekateri člani vlade vendarle strinjali s predlogom glavnega slovenskega komunista v zadnjih petdesetih letih, komunista (če ga sodimo po dejanjih!) Milana Kučana, da bi na trgu, kjer v Ljubljani zdaj stoji velikanski – strašno na vse strani neba prav krvavo prebadajoče zašiljeni – spomenik slovenski komunistični revoluciji, postavili spomenik osamosvojitve Slovenije (1991). Kako je zdaj s to slovensko komunistično revolucijo na relacijah Robert Golob – Zoran Jankovic – Milan Kučan? In kakšna – pozitivna ali negativna – bo pri vsem tem vloga predsednice države Nataše Pirc Musar? Upajmo, da bliže pravnim in humanim rešitvam, kot Golobova vlada. Zakaj?
Predvsem zato, ker je Golobova vlada sprejela ukinitev tega praznika samo zaradi neverjetno ozkega kulturnega obzorja svojih članov. Kulturni politik oziroma diplomat namreč ne bi nikoli, res nikoli, prav včeraj, tik pred čudovitim kulturnim večerom, tudi z molitvijo, tik pred prvim spominskim večerom za žrtve komunistične revolucije in povojnega komunističnega nasilja, takšen praznik ukinil. Ta poteza sedanje vlade je bila resnično barbarska, če spomnim na neko podobno oznako, k jo je o Golobovi vladi izrekel med komunisti najbolj osovraženi osamosvojitelj Janez Janša. Ukiniti zakon o tem prazniku je necivilizirano in še zlasti skrajno – teroristično – nepietetno. Še bolj pa je nekulturno, ker je bil zakon ukinjen tik pred spominskim večerom, ki se je s kulturnim programom sinoči PRVIČ množično odvijal sredi Ljubljane. Ne le v spomin žrtvam komunizma in v spomin na gorje vseh njihovih najdražjih, ampak tudi za odpuščanje krivcem in za sočutje z njimi – prav tako žrtvam komunistične revolucje. Kolikšo število jih je moralo, ker niso mogli več prenašati dejstva, da so bili tudi “likvidatotji” zlorabljene žrtve komunistične revolucije? Nekateri približni podatki pričajo, da približno toliko, kolikor je bilo pobitih nekomunističnih žrtev revolucije vseh tistih, ki so kakorkoli sodelovali pri teh strašnih komunističnih pobojih. Zato moramo biti vsi ponižno hvaležni za njihovo smrt, poduk in dokaz ljubezni, ki naj bi za vedno preprečila karkoli temu podobnega. Njihova smrt in njihovo trpljenje naj poglobita naše življenje, utrdita našo prihodnost. Ne smeta pa pomagati pri morebitnem nadaljevanju takšnih revolucij, kot je to z barbarsko ukinitvijo nujno potrebnega praznika nakazala Golobova vlada. Prosim, takoj naj prekliče svoj sklep, še danes, na prvi dan nedovoljenega praznovanja »spomina na žrtve komunističnega nasilja« (17. maja 2023).
Drage ženske v Golobovi vladi, ne zgledujte se po nesrečni predsednici Državnega zbora, še eni žrtvi za Slovence tragičnega komunizma in komunistične multikulturnosti! Ne nasedajte žalostnemu fenomenu izkrivljene in smešne, hudo karikirane partizansko-multikulturne ženskosti gospe predsednice Državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki je za Slovence in Slovenijo vsekakor uničujoč. Je, žal, zelo žal, bolj ali manj prevladujoč , ker vpliva tudi na vse ministrice. Edino upanje, ki ga za zdaj še lahko gojimo v svojih srcih, je naša predsednica države, gospa Nataša Pirc Musar, ker jo ta komunistična samopašnost zadnje čase očitno skrbi, saj je resno opozorila ljubljanskega župana, naj pri gradnjo kanala C0 hiti nekoliko počasneje. Naj, prosim, gospa predsednica opozori tudi Golobovo vlado, da je prehitro ukinila zakon o žrtvah komunizma, saj so te žrtve – z vsemi svojimi sorodniki – zelo, zelo velika slovenska manjšina. Naj gospa predsednica, lepo jo prosim, opozori vlado, da bi bilo najbolje, če bi vlada sporno ukinitev zakona čim prej preklicala. Gotovo jo bo, sem prepričana. Saj vendar ni povsem barbarska. Ali pač.
Nikar se ne zgledujmo po Urški Klakočar Zupančič, žalostnemu simbolu komunistične in multikulturne ženskosti. Simbolna ali vodilna podoba ženske je gotovo pomemben del tudi bogate verske in politične revolucionarne simbolike v zahodnih civilizacijah in kulturah. Ko pa se nekoliko pobliže seznanimo z zgodovino glavnih ženskih simbolov v zmagovitih svetovnih revolucijah, največkrat z nepojmljivim nasiljem in krutostjo, lahko kmalu ugotovimo, da ženski simboli od svete Marije dalje vse bolj in bolj doživljajo že kar neverjetno degradacijo tega prvotnega Zahodnega simbola ženskosti, ki se je nazadnje ustavila pri velikem in močnem, hudo nasilnem brkatem možakarju, ki v urbanem ženskem javnem stranišču razlaga prestrašenim uporabnicam tega prostora, da je transspolna mila ženska, po imenu Marija.
Tudi simbolna podoba ženske sedanje slovenske revolucije je v primerjavi s krščansko Marijo povsem degradirana. Kljub temu, da se nekdanji predsednik države klanja neki feministični študentski Mariji, ki trpi na križu namesto Kristusa. Multikulturna revolucija v Sloveniji v resnici nima s pametnim feminizmom prav nič skupnega. Zato nima z njim nič skupnega, ker je ta, slovenska multikulturna revolucija še vedno obuta v Titove balkanske opanke in ima na glavi stalinistično titovko z rdečo zvezdo. Ker- pod Kučanovim vodstvom, daleč od feminizma kot je Zemlja od Sonca – še vedno deluje po vzoru komunističnih partizanskih borcev. Popustljiva je do okupatorjev in neusmiljeno, razčlovečeno kruta do tako imenovanih kapitalističnih in klerikalnih izdajalcev. Zdaj so to zlasti “janšisti”, prej pa so bili proti komunistični revolucionarjem, proti meščanom, kmetom, Cerkvi, njenim vernikom in zlasti proti vrhunskim slovenskim intelektualcem.
Zaradi vsega tega ni mogoče spregledati, da je najbolj znana pevka partizanskih pesmi na partizanskih proslavah tudi simbol slovenske multikulturne revolucije, zadnje zahodne revolucije, pod vodstvom bankirja Sorosa in njegovih. Ena prvih pravih Sorosovih učenk.
In žalostno je, ko vedenje predsednice Državnega zbora primerjamo z vedenjem zastopnic elite sprevrženenih transspolnih manifestacij feminističnega gibanja oziroma multikulturne revolucije – s komunističnim feminizmom. Vse lastnosti te nevarne sorosovske mešanice so se znašle združene v naši pevki partizanskih pesmi. Brez težav lahko ugotovimo, da gre v tem primeru za ponesrečeno zmes fanatične komunistične partizanke in že skoraj karikature zahodnega meščanskega simbola ženskosti, Marilin Monroe (ko nebogljena, že na smrtni postelji zaradi uničujočih drog, prepeva pesem svojemu dragemu predsedniku države, ki se je je, po nekaterih prepričljivih domnevah, hladnokrvno “rešil” in si raje izbral neko – koristnejšo – mafijsko prostitutko).
Zaključimo lahko, da gospa Urška Klakočar Zupančič kot privatna oseba verjetno nima prav ničesar skupnega s simboli komunistično- multikulturnih žensk. Psihologi se o njej motijo. Ona ni Monroe, ker ni naivna. Ni notranje nedolžno poštena in zaradi tega nemočna. Je močna političarka. Je pa gotovo žrtev sedanje, Golobove, vlade. Je njen močno politično zlorabljeni seks simbol. V tem pa je res podobna nesrečni Marilin. Politično je gotovo tudi žrtev velikega dela Kučanovega in Golobovega poskusa, da bi s Sorosovim denarjem Slovencem in Sloveniji vrnila iluzijo srečne vrnitve komunističnih časov pod ljubljenim Titom. Vse to bi na zelo zabaven način pomagala poustvariti sicer fanatično komunistična predsednica Državnega zbora. Takšna naj bi bila vloga te slovenske politične Marilin, ki se pravkar sesuva.
,
Težava pa je v tem, da gospa Klakočar Zupančič, vsaj deloma, predstavlja tako sodstvo kot parlament, menda pa je tudi umetnica in zgodovinarka, na kar so pozorni celo na SAZU. Oh, ko bi bili politika, sodstvo ter znanost in umetnost raje bolj pozorni na vse močnejši komunistični totalitarizem v Sloveniji, tako močan, da je zaradi tega strah že samega Milana Kučana. Ta gospa bi namreč morala takoj odstopiti. Takoj. Pa tudi tista Jankoviceva jugonostalgična pohčerjenka, ministrica za pravosodje. Dve revoluciji naenkra – nadaljevanje Titove komunistične in še grozljiva multikulturna, ki hoče uničiti vse narode in belo raso, tudi Slovence, je počasi počasi preveč, ne le za nasprotnika komunizma Janeza Janšo, temveč tudi za dosmrtnega komunista Milana Kučana. Verjetno celo še bolj za Kučana, “doživljenjskega” komunista, kot je nekoč o enem največjih slovenskih filozofov v neki politični karakteristiki članom CK – zagotovil eden največjih slovenskih pravnikov. Oba, ki komunizem in multikulturalizem, že preveč uničujeta slovenski narod, prav pri koreninah. Preveč sta lahko usodni za obstoj Slovencev in Slovenije. Zato je potrebno preklicati ukinitev praznika, posvečenega žrtvam komunistične revolucije in komunizma.
