Mama, dolg peklenski me preganja,
vse je, če priznam ti, na kreditu,
saj veš, da zgledujem se po Titu,
zajokala naskrivaj je Anja.
Boš zastavila pa zopet vilo,
brž k tolažbi mama se zateka,
saj veš, da od tam največ priteka
in ne bo se prvič dogodilo.
Kje pa, mama, je na hipoteki,
dvakratna že šla je v minus vrednost,
ti edini to zaupam v vednost,
sama s sabo v strašni je opreki.
Daj, obrni, Anja, se na koga,
saj pri nas velja tovarišija,
skupaj smo, doklér nas polomija
ne sesuje vseh, to, veš, je sloga.
Mama, vem, a v naši skupni slogi
vsi smo v zosu, ni nikjer bedaka,
ki bi še posodil nam stotaka
za življenje na veliki nogi.
Ja, potem drugje boš pač prosila,
saj veš, smo tovariši ubožni,
rekla mama v dikciji otožni
Anji je kot kakšna dobra vila.
Anja, mi ne moremo propasti,
saj ti znana naša je zaveza,
ko te stisne dolg, nam je obveza,
da pomagamo si družno krasti.
