Oj, Triglav, moj dom, kako si krasán,
ko bijejo boji se zate,
udarjajo strele oglate,
to zate navaden čisto je dan.
Ko me izvabljaš iz nizkih raván
in z zvezdami ko se obdajaš,
ter sram ni, da tak se prodajaš
za narod ubog in ves razprodan.
V poletni vročini na strme vrhe
in hkrati polmesec ko sveti,
zavedaš se, kraji da sveti
niso za takšnih rojakov nogé.
Da tam si spočije v samoti srce,
pogodu ni glavam razgretim,
pogodu ni v blodnjah ukletim,
ti dobro veš, v brezna kakšna to gre.
Oj, Triglav, moj, dom, kako si krasán,
ko v mavrico ves se odevaš,
še malo, očak, ne zardevaš,
zavedaš se, da je narod bolan.
