Šel je Ahmed včeraj po Berlinu,
kaj bi šel, kot norec fant je dirjal,
z Laudo bi očitno se primerjal,
se počutil divje je kot v kinu.
Semafor? Le kaj to njega briga,
Ahmed vendar vedno je zaščiten,
ne kot Nemec kak starokopiten,
semaforčku z roko le pomiga.
Zmešane so barve semaforja,
Ahmed dobro ve, nič ni zelena,
za okrasek zraven zgolj rumena,
rdeča glavna barva je motorja.
Če je rdeča, zanj sploh ni ovire,
ta dirkača zlepa ne ustavi,
zanjo on je pristen, najbolj pravi,
zanj predpisane nobene mere.
Ko pred cerkvijo na plin pritisne,
rdeči semafor še bolj mu sveti,
daje znak, odslej da smel podreti
vse bo, kar zoper rdeče pisne.
Spol lahko, če hotel, bo spreminjal,
drugim kajpak, kar tako, poljubno,
bolj ko to ravnanje bo pogubno,
bolj se Ahmed rdeči bo zaklinjal.
Ahmed plin pritiska vse močneje,
rdeča pisana je anarhija
mu na kožo, tuli in zavija
kot na fronti, vsem zdaj v brk se smeje.
Rdeča fronta? Stvar je nekam znana,
tudi semaforček barve iste,
ta prebudil bo v Berlinu tiste,
ki dovolj imajo Ahmedstana.
Ahmeda zamenjal bo nemara
v kratkem že, in ne samo v Berlinu
drug tip, ki bo divje stal na plinu,
Adolf, če občutek me ne vara.
