Vojna krájina iz zgodovine
znana je vsaj medlo, vsaj približno,
niso tam postavali ponižno
in čakali, da nevarnost mine.
Nova zgodba piše se v bližini,
čisto blizu turške meje stare,
krájino sosednjo stiska tare,
a ne dajo se mejašev sini.
Krájina doslej bila je bela,
ko naenkrat jo črnó zamete
in oblast pokaže urno pete,
rep med noge, brž slovo je vzela.
Počrnilo krájino je skoraj,
vsak po njej po mili volji blodi,
roji črnoglavcev vsepovsodi,
ve se, kdo je spodaj in kdo zgoraj.
V glavnem mestu se o tem poroča?
Ne bodite, prosim vas, naivni,
na dogajanje so neodzivni,
tema je, se ve, premalo vroča.
Krájina na milost prepuščena
in nemilost zdaj je sebi sama,
koga briga tamkajšnja sploh drama,
krájina vnaprej je izgubljena.
Prepuščena z njo uboga raja,
toda ta ni upogljive baže,
ko bo treba, sama si ukaže:
»Turki so v deželi, kvišku, vstaja!«
