Piše: Andrej Sekulović
Poljska sprejela glavno breme ukrajinskega begunskega vala. Nekateri mediji ji očitajo, da sprejema Ukrajince, ni pa sprejemala Sircev in drugih »beguncev« leta 2015. Medtem tudi na beloruski meji s Poljsko še vedno prihaja do nezakonitih prehodov.
Za vse, razen za liberalne levičarje, globaliste, kriminalce in islamiste, ki v njih vidijo priložnost, so migracije pravzaprav nekaj slabega, ne glede na to, ali se tega zavedajo. Ne le za prebivalstvo države gostiteljice, ki mora sprejeti tujce, tudi za same prišleke so migracije same po sebi neugodne. To, da nekdo hoče ali pa mora migrirati, pomeni, da se v svoji domovini sooča s pomanjkanjem, vojno, revščino ali kakšno drugo nadlogo. Tudi ekonomski migranti, ki se delajo, da so begunci, bi verjetno raje videli, da bi lahko razmere, ki jih iščejo na Zahodu, saj mislijo, da se tam cedita med in mleko, imeli doma in jim ne bi bilo v iskanju ugodnejšega življenja treba zapuščati svoje domovine. Hujše so seveda posledice za države gostiteljice, saj se migranti lahko vedno vrnejo domov, medtem ko imajo avtohtoni prebivalci teh držav le eno domovino, ki se z uvajanjem multirasnega modela družbe spreminja v tretji svet. Racionalno reševanje migrantskega vprašanja bi bila zato čim strožja migrantska politika s ciljem ohranjevanja kulturne in biološke integritete avtohtonega prebivalstva in hkrati pomoč migrantom v njihovih lastnih državah. Sprejemljive bi bile lahko le selitve, ko gre za sorodne narode, katerih pripadniki pripadajo istim ali podobnim civilizacijsko kulturnim okvirjem, in pa morda začasen sprejem (resničnih) begunk in beguncev, ki bežijo pred vojno (v prve varne države). Takšnemu modelu so danes bliže srednje- in vzhodnoevropske države, predvsem Poljska in Madžarska, ki sprejemata vojne begunce iz sosednje Ukrajine, hkrati pa sta precej strogi do ekonomskega turizma iz tretjega sveta.
Sprenevedanje levih osrednjih medijev
Medtem ko predvsem Poljska sprejema veliko število ukrajinskih beguncev in je pri tem celo prevzela največje breme, je opaziti veliko levičarskega zavijanja z očmi in godrnjanja. Morda bi se komu to zdelo čudno; mar niso prav bruseljski liberalci, globalisti in levičarji zganjali vik in krik glede strožje migrantske politike držav, kot je Poljska? Sedaj ko Poljska kar nenadoma sprejema vojne begunce, pa jih tudi to moti. No, vsekakor nima smisla, da se po zgledu levičarjev tudi sami sprenevedamo; moti jih to, da Poljska ni hotela sprejemati domnevno nebogljenih begunskih množic z Bližnjega vzhoda in Afrike, ki so jih tvorili predvsem mladi moški, svoja vrata pa je nemudoma odprla belim evropskim Ukrajincem, ki so del iste civilizacije. Seveda levičarji in progresivci to radi poudarjajo, češ, poglejte rasiste, ubogim lačnim otrokom iz tretjega sveta zapirajo vrata, takoj pa sprejmejo svetlopolte Ukrajince. Seveda gre pri tem za sprenevedanje levičarjev in osrednjih medijev, ki »vrtijo to lajno«. Vse skupaj nas spominja na nagega cesarja iz Andersenove pravljice. Jasno je, da obstaja velika razlika pri tem, koga sprejmemo medse. Gre za nekoga, ki ima podobne vrednote, govori podoben jezik in izhaja iz istega ali sorodnega genskega bazena, ali za nekoga, čigar vrednote so v nasprotju z našimi, ima druge etnokulturne značilnosti in zavrača naše kulturno okolje? V primeru prvih govorimo o Ukrajincih, v primeru slednjih pa o nebelih narodih našega planeta. Jasno je, da se bodo prvi lahko prilagodili in počutili relativno domače na Poljskem, drugi pa ne, kar vodi v konflikte. Niso vsi begunci in migranti isti, kot pravijo levičarji in njihova druščina. To pa potrjujejo tudi izkušnje.
Dva obraza migracij
Seveda je tudi ukrajinski val beguncev povzročil marsikatero sitnost. Vendar pa se Ukrajinci na Poljskem precej dobro znajdejo, hkrati pa se hočejo čim prej vrniti domov. Nekateri pa so se že začeli vračati. Do 10. maja naj bi bilo ukrajinsko-poljsko mejo prečkalo že več kot tri milijone ukrajinskih beguncev. Poljska je v znak solidarnosti olajšala Ukrajincem vstop v državo, tako da gredo lahko čez mejo tudi z drugimi identifikacijskimi dokumenti, ne le s potnimi listi. Migracijska kriza se kaže tudi v tem, da se je v poljskih bolnišnicah rodilo že 2.500 ukrajinskih otrok od začetka vojne 24. februarja. V nasprotju z ekonomskimi in socialnimi turisti z juga so Ukrajinci pripravljeni poprijeti za kakršnokoli delo. Med begunci, ki so ostali na Poljskem, je štiristo tisoč dela zmožnih, vsak četrti med njimi pa je že zaposlen. Ukrajinci prav tako postajajo vse bolj neodvisni in naj bi iskali lastna stanovanja. Sicer naj bi se zaposlovali predvsem na področju živilske industrije in gostinstva, tekstilne industrije, elektronike in izdelave pohištva. Gre torej za naporne službe, vendar pa jim očitno ni težko zavihati rokavov. Po drugi strani se na Poljskem nadaljuje tudi migrantska kriza iz tretjega sveta, ki jo je sprožil beloruski predsednik Lukašenko lani, ko je na poljske meje pošiljal množice bližnjevzhodnih in drugih migrantov. Ti migranti so večkrat tudi nasilno poskušali nezakonito vstopiti na Poljsko in oditi naprej v zahodne države Evropske unije.
Težave na belorusko-poljski meji se nadaljujejo
Prvo soboto v maju so poljske obmejne sile ujele 24 migrantov iz Tunizije, Alžirije, Somalije in od drugod, ki so hoteli nezakonito prečkati mejo. V nedeljo pa še 27 državljanov večinoma iz Malija in s Kube. Do desetega maja naj bi bilo nezakonito poskušalo vstopiti na območje Poljske 380 nezakonitih migrantov prek Belorusije. Hibridna vojna Lukašenka se kljub počasnejšemu tempu vendarle nadaljuje. V tem letu so namreč Poljaki prestregli že skoraj pet tisoč ilegalnih migrantov na svojih mejah. Beloruske varnostne službe naj bi še vedno vozile migrante do poljske meje. Kljub temu, da problematika ilegalnih migracij na belorusko-poljski meji zaradi vojne v Ukrajini ni več deležna toliko medijske pozornosti, še vedno obstaja, svarijo poljske obmejne službe.
Kulturna sorodnost je pomembna
Naklonjenost Poljske ukrajinskim beguncem se kaže tudi v velikem številu prostovoljcev, ki so pomagali beguncem na meji. Če odmislimo kriminalne tolpe, ki hočejo izkoriščati predvsem begunke za prostitucijo, prihod ukrajinskih beguncev s seboj ni prinesel vala novih zločinov in nasilja, ki ga v Evropo prinašajo horde iz tretjega sveta. Pri naklonjenosti Poljakov do Ukrajincev ne gre za rasizem, temveč za pomoč bližnjemu, s katerim imamo marsikaj skupnega. Predvsem pa za pomoč nekomu, ki to ceni in ni prišel le izkoriščat gostoljubja, temveč ga je prignala nesreča. Migranti velikokrat takšno gostoljubje vračajo z nasiljem in s prezirom. Kljub temu so levičarji prepričani, da dejanja Poljske niso znak humanitarnosti, temveč potrjevanje njenega prirojenega rasizma in predsodkov. Če nekdo noče sprejemati bližnjevzhodnih migrantov, potem je očitno bolje, da ne sprejema niti beguncev evropskega izvora, če noče, da ga kritizira levičarska druščina. Vsekakor pa imajo Poljaki izkušnje z Ukrajinci že od prej, saj so mnogi prihajali k njim delat in živet, ko so se začeli prvi konflikti v Ukrajini leta 2014. Danes Ukrajinci v vseh večjih poljskih mestih tudi zaradi begunskega vala predstavljajo med 15 in 30 odstotkov prebivalstva. To ima sicer tudi slabe strani, vendar pa se ta mesta zaradi tega ne spreminjajo v gete ali v kraje, kjer ni varno hoditi ponoči, kot se to dogaja v Londonu, Parizu, Berlinu ali Stockholmu. Ne glede na vse trditve levičarjev in liberalcev o tem, da smo vsi enaki, v praksi etnokulturne značilnosti in podobnost kar precej štejejo.
3.300.000 ukrajinskih beguncev je že prečkalo poljsko mejo.
2.500 ukrajinskih otrok se je rodilo na Poljskem od začetka vojne.
