Piše: Lucija Kavčič
Vredno se je vračati k lepi besedi, vztrajati pri njej in se navdihovati pri njeni brezčasni lepoti, je dejala prof. dr. Urška Perenič, literarna zgodovinarka in literarna teoretičarka, avtorica nove knjige o Ivanu Tavčarju Na valovih življenja ter vodja programskega odbora vseslovenskega Tavčarjevega leta, ki se je pravkar izteklo. Tavčarjeva dela ostajajo z nami, je še poudarila Pereničeva in povabila k branju slovenske književnosti.
Slovenska literatura in branje je najbrž vaša strast; katero obdobje vam je najbliže? Glede na vašo doktorsko razpravo, ki obravnava čitalnice, je to 19. stoletje – zakaj?
Kot literarnovedno strokovnjakinjo me morajo do neke mere zanimati vsa obdobja oz. vsa slovenska književnost, čeprav je tudi res, in tega ne skrivam, da čutim (naj)večjo duhovno afiniteto do starejših obdobij, ki predstavljajo temelje naše nacionalne književnosti. Znatno pozornost pa namenjam 19. stoletju, ki se mi je izmed vseh obdobij zdelo vselej dogajalno izjemno razgibano in živahno, in sicer na najrazličnejših področjih delovanja in ustvarjanja. Torej tudi na področju slovenske književnosti, ki se je tako na način opozicije kot izmenjave z (nadrejeno) nemško kulturo prav v tem času suvereno vzpostavljala kot samosvoja entiteta. To pa zlasti zato, ker je obstajala močna narodna zavest. Slovenska književnost 19. stoletja nam morda najlepše demonstrira, da skrb za javno rabo slovenščine ni dovolj – če ni zavesti (ki jè celo aktualni zakon o javni rabi slovenščine po mojem védenju ne omenja nikjer). Čitalnice, ki jih omenjate, so kot narodnokulturne ustanove veliko skrb namenjale jezikovni in narodni omiki, h kateri sodita branje slovenskih časopisov in knjig ter gledališka dejavnost, ki je pomagala tlakovati pot profesionalnemu slovenskemu gledališču. Raztresene po vsem etničnem ozemlju so čitalnice vzporedno s prvo slovensko ljudsko založbo Mohorjevo družbo literaturo približevale široki publiki, kar me je preprosto očaralo in me ob zavedanju o dandanašnjih nizkih nakladah slovenskih leposlovnih knjig še vedno prevzame.
Kaj je za vas najbolj vznemirljivo in zanimivo, ko se ukvarjate z življenjem in delom tega ali onega slovenskega avtorja?
Brez vsakršnega dvoma je zanimivo, vznemirljivo in tudi navdušujoče (vnovično) prebiranje posameznih tekstov, sploh če se mi ob tem, opremljeni s podatki o življenju in delu tega ali onega avtorja oz. avtorice, začnejo odpirati novi pomeni in smisli. Včasih porajanju svežih pomenov botruje vzporedno rokovanje z arhivskim gradivom, tudi tistim, za katerega nekateri literarnovedni strokovnjaki menijo, da je bilo že docela pregledano in se zato k njemu ni vredno vračati. Pred časom me je poklical filozof dr. Evgen Bavčar, navdušen nad pogovorom z menoj v oddaji Beremo, saj da mi je po njegovem prepričanju v slovenski literarni vedi, do katere je precej kritičen, uspelo znova odkriti slovenski tekst. Vznemirljivo je torej odkrivati tekst! Ne pa ga, takó meni tudi Bavčar, samo podcenjujoče in v maniri, ki je značilna samo za del komparativistike, na silo vpenjati v evropski in mednarodni kontekst, sploh če zaradi tega o njem, slovenskem tekstu torej, ne povemo nič zares bistvenega. Ob splošni evropski in planetarni dinamiki je v slovenski literaturi navzoča tudi posebna, samo njej lastna dinamika, ki si zasluži poglobljeno in resno obravnavo.
Celoten intervju lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
