Piše: C. R., STA
V 102. letu starosti je umrl likovni umetnik Karel Zelenko, poroča MMC RTV Slovenija. Bil je eden najuglednejših pripadnikov ljubljanske grafične šole, deloval pa je tudi kot slikar, ilustrator, kipar in oblikovalec keramičnega nakita. Samostojno je razstavljal doma in v tujini ter leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Zelenko se je rodil leta 1925 v Celju. Leta 1949 je diplomiral pri Borisu Kalinu na oddelku za kiparstvo na ljubljanski likovni akademiji, kjer je končal še specialko za grafiko pri Božidarju Jakcu in specialko za slikarstvo pri Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih v Belgiji, Franciji, Italiji in Nemčiji.
Ob samostojnih razstavah se je predstavljal tudi na številnih skupinskih razstavah grafike in slovenske umetnosti. Ilustriral je več kot 20 knjig za otroke in odrasle ter objavljal karikature v slovenskih časopisih.
Deloval je kot svobodni umetnik, za njegov umetniški izraz pa je bila značilna avtentična govorica. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik ga je označil za “umetnika izrazite individualnosti, nenavadne doslednosti v videnju in rokopisu, samohodca, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev”.
Prvič je razstavljal leta 1945 v Celju, že ob njegovih prvih razstavah pa so kritiki po navedbah Slovenskega biografskega leksikona omenjali soliden slikarski slog, sproščeno izpeljavo, izvirno, nevsakdanje prikazovanje prostora, smisel za humor, ki se mnogokrat prerodi v trpko ironijo.
“Njegov opus, pa naj gre za risarsko mojstrske in subtilne grafične stvaritve ali za barvno izredno dognana in pretehtana slikarska dela, deluje kot nenavadna enciklopedija človeške reve, bede, pa tudi utišane in nekoliko grenkobne poezije,” je leta 1985 zapisal umetnostni zgodovinar in kritik France Zalar.
Leta 2015 je Zelenko prejel državno odlikovanje srebrni red za zasluge. V Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju so mu letos posvetili razstavo z izborom njegovih zadnjih del, keramike, ilustracij in grafik, ki jih je podaril galeriji.
V nadaljevanju objavljamo intervju z njim iz letošnje prve številke Demokracije:
»Umetnost mora imeti korenine«
Andrej Sekulović, foto: Nina Zelenko
Karel Zelenko je vsestranski likovni umetnik, ki je lani praznoval 100 let. Z njim smo se pogovarjali o njegovi bogati življenski poti, o različnih umetniških slogih in o tem, kaj se skriva za njegovimi deli.
Kdaj ste prvič vedeli, da hočete biti umetnik, in kakšni so bili vaši prvi koraki v tej smeri?
Že od nekdaj sem vedel, da bom slikar ali kipar. To je bilo jasno že v moji zgodnji mladosti, saj sem vedno kaj ustvarjal z rokami, od rezljanja do risanja. Ko sem bil mlad, je v Celje, kjer sem se rodil in odraščal, prišel znan avstrijski cirkus. Nad predstavo in predvsem nad klovni sem bil zelo navdušen in sem že takrat začel risati tovrstne stvari. Bil sem tudi zelo navdušen skavt. Rad sem taboril in preživljal čas v gozdovih in naravi, moj intenzivni odnos do slednje pa je bil prav tako vir navdiha za risanje. V meščanski šoli, ki sem jo obiskoval, me je močno podpiral profesor za risanje. Kasneje sem se leta 1940 v Ljubljani vpisal v Umetnoobrtno šolo, ki jo je vodil znani ekspresionist profesor France Kralj. A med tem časom je propadla Kraljevina Jugoslavija. Ko se je to zgodilo, sem bil ravno doma v Celju zaradi velikonočnih počitnic. Ko je bilo teh konec, pa smo se znašli pravzaprav v drugi državi. Zato nisem nadaljeval študija v Ljubljani, temveč sem se naprej šolal na Umetnoobrtni šoli v Gradcu.
Kako se je nadaljeval vaš študij v Gradcu in kasneje na Dunaju?
Ko sem tam študiral, se je šoli pridružil nov profesor Silveri, ki je bil odpuščen iz nemške vojske, ker je bil ranjen v invaziji na Kreto. On nas je seznanil z nemškim ekspresionizmom in s kiparji, kot je bil denimo Wilhelm Lehmbruck. Moram reči, da je bila šola v Gradcu za tiste čase precej liberalna. Po Gradcu sem hotel nadaljevati študij na akademiji v Münchnu, kjer sem tudi opravil sprejemni izpit, a so se pojavili drugi zapleti, tako da sem se na koncu vpisal na Akademijo likovnih umetnosti na Dunaju. Spomnim se, da je bil Dunaj takrat poln tujih delavcev, veliko je bilo Grkov, Srbov, Madžarov in drugih. Obstajale so celotne soseske, kjer se je govorilo v teh jezikih. Na akademiji se je sčasoma nabralo tudi kar nekaj Slovencev. A zaradi vojne so nas septembra 1944 iz šole prestavili na delo. Sam sem kot grafik pristal v veliki dunajski tiskarni, kjer so tiskali zemljevide, živilske karte in podobno.
Takrat je seveda tudi okoli Dunaja že divjala vihra druge svetovne vojne …
V tem času so se začela tudi zelo silovita zavezniška bombardiranja Dunaja. Ob neki priložnosti nismo mogli zapustiti zaklonišča, saj se je sosednja stavba zrušila tik ob naši in zatrpala izhod. To so bila prva bombardiranja samega središča Dunaja, saj so se prej ameriška letala osredotočala bolj na okoliška industrijska območja. Sedaj pa so bombe padale ponoči in podnevi. Proti koncu, ko so se že slišali topovi, ki so oblegali Budimpešto, so se poleg bombardiranja velikokrat nad ulice spuščala sovjetska letala, ki so na slepo streljala po mimoidočih. Veliko ljudi je izgubilo življenje tudi ob bombardiranju tramvajev. No, ker sem imel zaradi prihajajočih božičnih praznikov dovoljenje za potovanje, sem v nekem trenutku namesto nazaj v tiskarno preprosto odšel domov z zadnjimi vlaki, ki so še vozili z Dunaja.
Zatem se je vaša umetniška pot nadaljevala v novonastali socialistični Jugoslaviji …
Po koncu vojne sem bil na oddelku za kulturo Okrožnega odbora v Celju odgovoren za likovno umetnost. Organizirali smo tudi Društvo slovenskih likovnih umetnikov in naredili prvo povojno razstavo v Sloveniji. Na tej razstavi sem nehote sprožil manjši škandal, saj sem hotel med drugim razstaviti kip nosečnice v taborišču, a so se na to pritožile članice AFŽ (Antifašistična fronta žensk), naj bi kip žalil ženske, zaradi česar je bil umaknjen. Prav tako sem dobil redno zaposlitev v celjskem gledališču kot scenograf.
Kako pa je sprememba režima vplivala na likovne umetnike in na vaše delo?
Ob tem času sem se v Ljubljani udeležil konference vseh kulturnih delavcev, kjer nas je nagovoril tudi Boris Kidrič, ki je stal natanko tako, kot je upodobljen pri predsedniški palači. Tam so nam pravzaprav dajali napotke, češ da po novem umetnost ne bo več stvar posameznikov, temveč bo usmerjena v socialno delo itn. Na kratko, šlo je za pranje možganov, da se moramo spremeniti.
S čim ste se še ukvarjali v letih po vojni?
Ponujena mi je bila služba profesorja risanja na celjski gimnaziji, a sem izvedel, da se je v Ljubljani ustanovila Akademija likovnih umetnosti. Tam sem nadaljeval študij kiparstva pri prof. Borisu Kalinu in zatem pri prof. Frančišku Smerduju, slikarstvo in grafiko pa pri prof. Božidarju Jakcu ter se še dodatno izobraževal pri prof. Gabrijelu Stupici. Prvi dnevi bivanja v Ljubljani so bili precej naporni, nekaj časa sem celo spal v Cukrarni, dokler s prijateljem nisva skupaj najela stanovanja.
Kakšni umetniški trendi so takrat pravzaprav prevladovali?
Prevzeta je bila sovjetska doktrina o socialističnem realizmu. Vsebina naj bi bila internacionalna, oblika pa nacionalna. Sam sem nastopil proti temu, saj sem menil, da je to navaden idealizem. V Moderni galeriji so takrat priredili rusko razstavo tega umetniškega sloga, ki pa je bila zelo zanič. Slike so upodabljale razne kongrese in voditelje. V okviru študentske organizacije sem imel predavanje proti tej razstavi. Dejal sem, da je razstava tako slaba, da kvečjemu škodi političnim namenom, ki so se skrivali za njo. Takrat so mi vsi dejali, naj se pripravim, da bom končal za zapahi zaradi svojih pripomb, a do tega ni prišlo, ker je kmalu zatem nastal spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, tako da se je otresla sovjetskega vpliva, razvijati pa sta se začela moderno slikarstvo in film.
Kaj nam lahko še poveste o svojih študentskih dneh in nadaljevanju vaše poklicne poti?
Medtem ko sem bil na akademiji, sem še naprej delal za celjsko gledališče. Sprva sem študiral kiparstvo, kasneje pa tudi slikarstvo in grafiko. Takrat sem začel v prostem času slikati in celo portretirati, čeprav sem se prej bolj ukvarjal s kiparstvom in z risanjem. Ko sem končal kiparstvo, sem se vpisal na mojstrsko šolo za slikarstvo pri prof. Stupici. V tem času sem na akademiji spoznal tudi bodočo ženo, kiparko in keramičarko Sonjo Rauter, ki je bila moja sošolka. Leto kasneje sem se preselil v Kamnik, kjer je bila Sonja doma. Kmalu zatem, leta 1950, sva se poročila. Zaposlil sem se v keramični industriji v Kamniku, kjer sem poslikaval krožnike in drugo posodo. No, nekega dne nas je obiskal ravnatelj Oblikovne šole v Ljubljani in ženi ponudil mesto profesorice slikanja na keramiko, a ker se nama je vmes rodil prvi otrok, ni mogla več opravljati te službe, tako da so jo potem ponudili meni. Tako sem začel poučevati slikanje na keramiko.
Čez nekaj časa ste se preselili z družino v Ljubljano …
Ker je bila vožnja precej zamudna in so se pojavile tudi druge težave glede stanovanja v Kamniku, smo z nekaj drugimi slikarji, mojimi sodelavci, ustanovili stanovanjsko zadrugo, saj smo vsi potrebovali ustrezna stanovanja z ateljeji. Ministrstvo za kulturo je jamčilo za naša posojila, tako smo začeli v ljubljanskem Trnovem zidati hiše. Tu živim še dandanes. Medtem sem dal odpoved na šoli, saj sem moral nadzorovati gradnjo, hkrati pa sva z ženo začela slikati broške in keramične izdelke za podjetje Jugoexport, ki je najine izdelke izvažalo in prodajalo v ZDA. Tako smo lahko odplačali hišo, a ob tem nisem opustil grafike in slikarstva. Kasneje sem postal tudi predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov, bil pa sem tudi eden od slikarjev, ki so sodelovali pri ustvarjanju umetniške kolonije v istrskem mestecu Grožnjanu.
Vrniva se na splošne trende v umetnosti. Kaj se je dogajalo na tem področju?
Po razkolu s Sovjetsko zvezo in v nadaljnjih letih, ko se je Jugoslavija malce bolj odprla, je začel prevladovati vpliv na Zahodu nastajajočih umetniški smeri, ki so bile polne novih likovnih idej in abstraktne umetnosti ter »umetnosti grdega« ali »surove umetnosti«. Name osebno sicer to ni imelo velikega vpliva, saj mi je bil bliže bolj tradicionalni figurativni slog Rembrandta, Goye ali Bruegla starejšega. Umetnost mora imeti korenine. Za ustvarjalca morajo biti pomembni dogodki njegovega prostora in časa. Vse to je povzročilo znotraj umetnosti precejšnje spore. Neki vodilni kritik me je celo napadel, da nimam sloga in da moja umetnost ni nič prida. To je imelo doma precej dolgoročne posledice, tako da sem pravzaprav veliko razstavljal v tujini; v Italiji, Belgiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem, velikokrat v zelo uglednih galerijah. Kljub temu sem v ljubljanskih krogih srenji ostal ožigosan. V nekem trenutku sem z nekaj drugimi slikarji celo napovedal bojkot Moderne galerije in umaknil svoja dela.
Kateri slikarji so vas najbolj navdihovali?
Figuralni slikarji, katerih vsebina je bila vezana na njihovo deželo in kraj. To so bili predvsem že omenjeni Bruegel, Rembrandt in Goya. Njihove slike odražajo njihovo okolje in njihov čas. Konec koncev že jamske slike iz Altamire upodabljajo konje, odraz njihovega okolja torej. Menil sem, da mora umetnost odražati prostor in čas, v katerem živimo. Naj omenim čudovito sliko Bruegla Pokol nedolžnih otrok, ki odraža biblijsko tematiko pomora bethlehemskih otrok. No, na sliki opazimo četo suličarjev, na čelu katere je vojvoda Alba, poveljnik španske vojske na Nizozemskem. Svetopisemsko zgodbo je umetnik prestavil v svoj čas in prostor.
Se za vašimi slikami in grafikami skrivajo tudi kakšna posebna sporočila?
Osnova mojih grafik je družbenokritična. Slednje niso toliko navdihnili dogodki pri nas, temveč moji obiski Belgije, Nizozemske itn. Tam sem lahko videl prekrasne stare hiše, ki pa so bile prepredene z električnimi kabli in s svetlobnimi reklamami. Lepa zgodovina in arhitektura, ki je izražala duha svojega časa, je bila sedaj prekrita z oglasi za Coca-Colo in podobno. Podoben primer je »sodoben« Božiček v njenih barvah. Absurdno in smešno je, da zgodovinske, verske in narodne običaje podrejamo potrošništvu. Moj družbenokritični odnos je bil podoben odnosu Bruegla ali Goyje do njunega časa. Oba sta ravno tako izhajala iz družbenopolitičnih kritik svojega okolja in predvsem takratnega vladajočega razreda.
Kako bi za konec opisali svoj slog slikanja in risanja?
Preprosto povedano, gre za realističen slog, čeprav nekateri govorijo o nekakšnem magičnem realizmu. Upodabljal sem realistične podobe, kar pa ni bilo v skladu s takrat prevladujočimi težnjami nadrealizma ali surove umetnosti. So pa moje realistične note vedno imele tudi ščepec ironije in so nastavljale ogledalo družbeni stvarnosti.
