Ljudstvo Slovenije pred “Miklavževim referendumom” lahko razdelimo v tri skupine: državljani, verniki, fanatiki

Piše: Dr. Andrej M. Poznič, moralni teolog, politični analitik

Začela se je volilna kampanja za »Miklavžev referendum«. Vprašanje, komu bo sveti mož prinesel darilce volivcev, bo predmet anket in vsakršnega medijskega zavajanja. Do tedaj pa nas bosta oba tabora nagovarjala po svoje.

Ljudstvo Slovenije lahko glede prihajajočega referenduma razdelimo v tri skupine z zabrisanimi mejami. Na prvem mestu so tu državljani. To so tisti, ki svoje odločitve naslonijo na tehten, razumski in argumentiran temelj. Pozorno poslušajo zagovornike in nasprotnike zakona in poskušajo utišati medijski šum, ki nagovarja nižje človekove razsežnosti. Predvsem pa jim je pomembna resničnost argumentov in trditev. Ta skupina volivcev je majhna. To so samostojni in svobodni ljudje.

Verniki: zaupanje namesto preverjanja

Največja skupina omenjene trojice so verniki. Tu imam v mislih tiste, ki bolj malo preverjajo resničnost dokazov in trditev zagovornikov ali nasprotnikov zakona, ki je tokrat na vrsti, ampak preprosto verjamejo svojim vodjem. Ta vera je razumna, če je nemogoče in nepotrebno, da se ljudje ukvarjamo z vsakim zakonskim členom in stvarjo. Nimamo ne časa ne volje, ob tem pa marsikdaj tudi ne razumemo latovščine, v kateri so napisani zakoni, kjer na primer kraja postane odtujitev. Profesionalizacija politike in uprave, pravosodja in drugih vej oblasti služi tudi temu, da se ni treba vsem in vsakomur ukvarjati z vsem. To pa je mogoče, če ne moremo zaupati v tiste, ki vodijo politično življenje. Na nek način smo vsi ljudje verniki.

Ko čustva premagajo razum

Za polovico našega narodnega telesa je zgoraj napisano nepojmljivo. Da bi oni morali zaupati demokratični oblasti, ki jo trenutno vodi Janez Janša … nikakor! On in vsi njegovi sopotniki so zanje vendar utelešenje zla in nas po njihovem mnenju peljejo nazaj v fašizem, medtem ko bi sami radi nazaj v komunizem. Ko nekdo na take trhle temelje postavlja svoj odnos do javnih delavcev in politikov, postane mehko testo, ki ga gnetejo, kakor hočejo tisti, ki manipulirajo z javnostjo. To pa so predvsem levičarji, ki obvladujejo 90 odstotkov medijskega prostora. Levičarstvo je ideologija, ki napolnjuje medije, služi pa tajkunom, ki so obogateli z mafijsko-državnimi posli in so prototip najbolj gnilega kapitalista. A verniki tega ne morejo videti, sprejeti in spremeniti, ker svojih odločitev ne gradijo na razumu, temveč na čustvih in strasteh.

Politika strahu in socialnih obljub

In to je vsa težava trenutnega političnega življenja praktično celotnega zahodnega demokratičnega sveta. Kdor ne nagovarja čustev in strasti, nima možnosti, da bi prišel na oblast in tam ostal. Lahko je še tako dober, njegova ekipa strokovna in program odličen, pa ga ljudje ne bodo volili. Dovolj je, da zavpijejo »Vzeli ti bodo pokojnino« in to laž ponavljajo dan za dnem, da se strah naseli v vernike in volijo proti. Ali pa da jim razdelijo predvolilni golaž, kakor je to naredil Lula v Braziliji, ko je 50 milijonom razdelil socialno pomoč pred volitvami, da bi za nekaj odstotkov premagal tekmeca. Tako delajo v Južni Ameriki in povsod drugod, kjer je to le mogoče. Rezultati so povsod podobni. Kdor deli socialne bonbončke iz državne blagajne, na svojo stran pridobi množico vernikov, ki jim je bog njihov trebuh.

Referendumski boj za neopredeljene

Prav tej skupini bo namenjena celotna predreferendumska kampanja. V nekaj tednih bodo izrekli množico laži in zavajanj, ki bodo dvignila negativni čustveni pritisk, ta pa bo vernike pognal na volišča, kjer bodo izrazili svoje nasprotovanje zakonu, ki ga ne poznajo in ničesar ne vedo o njem, ampak ker »naši tako pravijo«, menijo, da je treba ustaviti to »fašistično oblast« …

Fanatiki: ideologija brez dialoga

Tretja skupina je najmanjša, a tudi najbolj škodljiva. To so fanatiki. Fanatiki so ljudje, ki so z dušo in telesom predani ideologiji in skupini, ki jih hrani in oblači. To so ljudje, ki živijo na račun svojega aktivizma. Oni se ne pogovarjajo, ampak nenehoma vpijejo na druge, kar dokazujejo tudi njihove izjave, ki jih dajejo za medije, ali pa mečejo v soljudi poslovnike. Oni so odlično organizirani in natančno poučeni, kako naj nastopajo (spet je dovolj, da se razgledate po svetu in opazite isto kopito v vseh levičarsko-islamskih manifestacijah, vse tja do neredov in vandalizma), kaj naj vpijejo, kaj naj skandirajo, kako naj se oblačijo, kako naj si zakrijejo obraz. Pri tem nedvomno uporabljajo tehnologijo obveščanja, ki jo omogočajo moderna sredstva. Prav gotovo so to zaprte skupine, ki delujejo po principu samostojnih in razpršenih aktivističnih, terorističnih ali mafijskih celic. Dokazov ni, ampak drugače ne more biti, ker je s prostim očesom opaziti organiziranost in uniformiranost.

Organizirani aktivizem in politično zaledje

S fanatiki se ne moreš pogovarjati, z njimi ne moreš debatirati. Imajo politično in medijsko kritje, ker opravljajo umazano delo za levičarsko politiko. So del globalistične internacionale, ki je zrasla na ramenih stare komunistične internacionale. Svojo moč gradijo na množici anonimnih birokratov v Bruslju ali v Združenih narodih.

Pot k novemu totalitarizmu?

Ker živijo od svojega aktivizma, ki vključuje manifestiranje, vpitje in pridiganje navadnim ljudem s prižnice moralne vzvišenosti, so z dušo in telesom pri stvari. Šele ko bodo izgubili denar, ki jim priteka od vsepovsod, bodo odnehali. Do tedaj pa bodo zastrupljali celotno družbeno življenje za vse bolj absurdne in nedemokratične cilje. Ta skupina dela zato, da bi se vzpostavil nov totalitarizem, ki bo zaznamovan predvsem s preganjanjem zdrave pameti in normalnosti, njim osebno pa bo zagotovil privilegije in nedotakljivost, ki si jih želijo.

Op.: Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

 

 

 

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine