Piše: Gašper Blažič
Ko sem pred kakimi dvajsetimi leti v roke dobil knjigo »Slovenija 1945« (avtorja John Corsellis in Marcus Ferrar, knjigo je izdala založba Mladinska knjiga s tedaj še prepoznavno zbirko Premiki) in jo strastno prebiral, sem veliko razmišljal o tem, da bi moral biti eksodus Slovencev leta 1945 upodobljen na filmskem platnu. Kot igran film na visoki ravni. Morda z naslovom »Moč preživetja«, kot je nosila ime skupina, s kateri je zgodovinar in antropolog dr. Jože Dežman pomagal zdraviti travme povojnega totalitarizma. Še bolj sem si filma želel, ko mi je malo kasneje prišla v roke pretresljiva knjiga Ivana Otta »Otroci s Petrička«, ki se prav tako vklaplja v kontekst tega eksodusa. Vendar v tistem času ni bilo junaka, ki bi se lotil takšnega podviga. Niti pri nas niti v tujini. Res pa je, da je »Slovenija 1945« postala navdih za Rebulov roman »Ob babilonski reki«, ki je izšel le leto kasneje.
Še kot osnovnošolec – to šolanje sem zaključil leta 1994, torej v letu »Depale vasi« – o povojnih pobojih nisem vedel praktično ničesar – kljub temu, da sem vedel za vsakoletno komemoracijo v Kočevskem Rogu od leta 1990 dalje. Ko sem postal gimnazijec v Zavodu sv. Stanislava – v tej stavbi so komunisti leta 1945 imeli zbirno taborišče za vse »nasprotnike režima« – sem začel počasi tipati v temi in dobivati prve informacije. Nekaj let kasneje so v zavodski zgradbi postavili manjši spomenik zdravniku dr. Valentinu Meršolu. Priimek mi je bil znan, verjetno zaradi »časnikarja z metuljčkom«, ki je »hodil po robu« in kasneje celo sedel v poslanskih klopeh. Toda Valentin – Tine Meršol je bil dejansko rešitelj vsaj pet tisoč mladih Slovencev, ki so jih Angleži nameravali repatriirati z izročitvijo Titovim partizanom oziroma »novi« jugoslovanski vojski«, ki nima ničesar več s staro kraljevo vojsko. S svojim znanjem angleščine in tudi dobro obveščenostjo je namreč britansko vojaško upravo prepričal, da so nehali pošiljati domobranske ujetnike s Koroške proti jugu. Za prve kontingente, ki so jih poslali rdečezvezdašem v roke, je bilo žal prepozno.
Nekje v mojih zgodnjih študentskih letih sem tudi prvič slišal za zdravnika in misijonarja Janeza Janeža. S katerim imava tudi neko vez: bil je krščen v isti župnijski cerkvi kot moj dedek, torej pri sv. Heleni v Dolskem. Zelo verjetno je bil iz teh krajev doma tudi oče levičarke in kasnejše disidentke Angele Vode. O Janezu Janežu sem tako prebral, da je bil že na poti v smrt ob izročitvi »titinom«, vendar je skočil z vlaka, odpotoval v Rim in kasneje na Kitajsko, kjer se je srečal s še enim svetniškim misijonarjem, salezijanskim duhovnikom Andrejem Majcnom. Oba sta v Aziji pustila močne in trajne sledove. In sadove.
In sem naposled dočakal tudi prvi igrani film o dogodkih iz leta 1945. Seveda je za razumevanje potrebno tudi nekaj predznanja, namreč o tem, kako se je pri nas zgodila okupacija, z njo pa tudi revolucija in posledično državljanska vojna. O vseh teh stvareh je bilo že veliko napisanega, objavljenega, tudi v knjigah, kot denimo »Slovenski razkol« (dr. Jože Možina) in v dokumentarnih filmih. Priznati moram, da sem bil ob prvi najavi filma malce skeptičen, češ bomo spet dobili kakšno mešanico dokumentarnega in igranega filma (ne glede na to, da sem si doslej ogledal že kar nekaj filmskih izdelkov Studia Siposh in so me načeloma navdušili). Malce nenavadno mi je bilo tudi to, da me je naslov »Naša kri« spomnil na istoimensko Finžgarjevo dramsko igro, ki opisuje borbo Slovencev proti francoskim okupatorjem v času Ilirskih provinc (pred leti so jo med drugim uprizorili na prostem v Smledniku). Vtisi, ki sem jih dobil od drugih, so bili mešani, češ da je scenarist k zgodbi pristopil z nekakšno mero samocenzure. Kar se je dogajalo skoraj vedno, kadar je bil na sporedu kakšen film, ki je opisoval žrtve komunistične ideje. Pa naj bo to Angela Vode ali mučenec Alojzij Grozde.
Ne glede na vse sem se odločil, da si film ogledam in si sam ustvarim mnenje. To sem storil sinoči v Celju. Pravzaprav niti nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Lahko pa rečem, da je vsaj v tehničnem smislu film pokazal veliko. Več, kot sem lahko pričakoval od nekega povprečnega slovenskega filma. Za tiste, ki ne prenesejo pogleda na hude rane in amputirane ude, so prizori lahko travmatični. Scenarist in režiser Vid Planinc ter glavni producent David Sipoš s tem nista varčevala. Malo sem se spraševal tudi, po kateri progi je sploh vozil muzejski vlak, saj je bilo jasno, da bodo morali izbrati kakšno staro, neelektrificirano progo (in gorenjska proga med Ljubljano in Jesenicami ni takšna). Morda me je Jernej Kuntner s klobukom na glavi ter okroglimi očali občasno bolj spominjam na Janeza Evangelista Kreka kot na izvirnega Valentina Meršola. A to je samo moj subjektivni občutek.
Priznati pa moram, da mi je bila zgodba s sanitetnim vlakom, ki naj bi odpeljal domobranske ranjence iz Ljubljane preko Jesenic v Avstrijo, doslej neznana. Vlak je krenil 7. maja 1945, a dejansko prepozno, saj so Jesenice takrat že zasedli partizani. A tisto, kar je bilo najbolj pošastno, je bil dogovor med partizani in nacisti, češ da Nemce spustijo v Avstrijo, Slovence pa zadržijo. Kar zagotovo ni izmišljeno. Novi komunistični oblasti pravzaprav ni bilo kaj dosti za kaznovanje okupatorjev, to se je pokazalo navsezadnje po padcu Mussolinija ter predaji Italijanov na Dolenjskem in Kočevskem, kjer je prišlo do novega zavezništva: italijanski topničarji so pod vodstvom partizanov leta 1943 napadli grad Turjak, kjer so se partizani znesli nad ranjenci iz vrst vaških stražarjev, ubili so tudi zdravnika Ludvika Kožuha. Kar pomeni, da jim ni bilo nič sveto. Nekako v istem času so topničarji brutalno napadli tudi Grčarice na Kočevskem, kjer se je nahajala večja enota jugoslovanske kraljeve vojske. Vsi ti krvavi dogodki so istega leta privedli do nastanka Slovenskega domobranstva. In prav prvi prizor iz filma pokaže, kako je domobranska bolnišnica reševala britanskega vojaka ne samo pred ranami, ampak tudi pred gestapovsko inšpekcijo. Ranjenca so morali reševati s transfuzijo krvi. Ki jo je daroval – zdravnik Janez Janež. Pelikan.
Kri tako že v začetku postane pomemben motiv filmske zgodbe. Usoden trenutek, ki bi lahko podrl moralo obeh zdravnikov, torej Valentina in Janeza, je bila odločitev, kaj storiti ob dejstvu, da sanitetni vlak na Jesenicah čakajo partizani, ki bodo Nemce pustili naprej, medtem ko bi bili ranjenci in zdravstveno osebje prepuščeno usodi. Ali ostati ali oditi ter rešiti največ, kar je možno v tistem trenutku. Oba zdravnika sta izbrala drugo, manj svetniško opcijo, a ju je grizla vest. Vendar sta kasneje oba prebegnila na Koroško v Vetrinj in pomagala reševati življenja. Tudi zato konec relativno kratkega igranega filma obljublja nadaljevanje. In ker ekipa Studia Siposh napreduje v vseh pogledih, sem optimist in računam, da bo ob mednarodnem sodelovanju – že sedaj so imeli v ekipi avstrijskega igralca, ki je upodobil nacističnega oficirja – v prihodnje luč sveta ugledalo še več filmskih izdelkov, ki bodo odkrivali zamolčane plati slovenske zgodovine. Preko filma je to lažje kot pa preko knjig, saj bralna kultura pri nas usiha.
Kaj je pravzaprav glavna ideja filma? Videti je, da je scenarist pustil vprašanja, kako so sploh nastali domobranci, ob strani. Pokazal pa je njihovo pristno človečnost. Stiske, upanja, strahove, negotovosti ljudi. Ne samo domobrancev, ampak tudi številnih civilistov. Ob tem sem se spomnil na geslo zadnjega praznovanja dneva spomina na žrtve komunističnega režima: »Ker smo ljudje.« Tudi sporočila iz preteklih let so bila podobno spravljiva: spominjajo nas na človečnost, ki je nam vsem skupna, ne glede na ideološko pripadnost. Denimo citat iz Sofoklejeve »Antigone«: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.« Ta sporočila od znotraj razbijajo ledeni oklep ideološko motiviranega, s pomočjo indoktrinacije vcepljenega sovraštva, ki odreka sočutje otrokom žrtev revolucije. Morda je to odskočna deska, da bomo na filmskem platnu kmalu opazili še kakšen drobec človečnosti v kolesju ideologij. Denimo nemški oficir v Medvodah, ki je za eno od hiš v soseščini dobro vedel, da skriva partizane, a se je naredil »nevednega«. Ali pa partizan, ki je ob koncu vojne prišel do Ambrožičevih iz Dobrove in jih posvaril, da jih nameravajo likvidirati. Eden od sinov, Lojze, je kasneje postal duhovnik, škof in kardinal. V Kanadi. Sicer bi verjetno končal v enem od kraških jam v bližini doma.
Ogled filma priporočam. Ne glede na to, da so prisotne nekatere »sive lise«, ki ne pojasnjujejo dovolj ozadja tega eksodusa. Mnogi, manj poučeni, se bodo spraševali, čemu so sploh bežali? Morda pa so imeli slabo vest? Zahod je v 20. stoletju nase vzel moralno težo, ko je glede komunizma mižal na obe očesi. Morda je čas, da se sedaj zazre v posledice napačnih odločitev leta 1945. In čas bi bil, da tudi Slovenci prepoznamo razliko med resničnim bojem proti okupatorju ter profitpartizanstvom.
