Piše: Blagovest.si
Kaj je vera in kaj je kultura? Vemo, da obojega ne moremo enačiti. Sta pa med seboj tesno povezani. Ob današnjem kulturnem prazniku se sicer spominjamo predvsem vrhunskih dosežkov na področju kulture – in vemo, da smo Slovenci glede tega dokaj občutljivi, saj je naše nacionalno preživetje krojilo ustvarjanje, zlasti literarno. In ni naključje, da je velik pesniški talent človeka, ki je iz revščine prišel celo do visokega akademskega naziva s področja prava, sovpadlo z rastjo slovenske narodne zavesti v 19. stoletju. Prav tako tudi ni naključje, da je naš največji slovenski poet dr. France Prešeren na neki točki prišel v stik z vrstnikom s Štajerske, velikim narodnim buditeljem, ki je kasneje postal škof in rešil slovenstvo na Štajerskem pred zanesljivo asimilacijo. Govorimo o blaženem Antonu Martinu Slomšku.
Nemogoče bi bilo ločiti Prešerna od krščanstva. Prav tako kot je nemogoče ločiti kulturo od krščanstva, ne glede na pojav sodobne sekularne, tudi alternativne kulture, ki se napaja iz drugih duhovnih tokov. Tako kot Prešernov svetniški vrstnik Slomšek je tudi Prešernov pranečak postal škof. Rojen je bil celo v isti hiši kot slavni poet, le da sto let kasneje. Ribčev Tone (Anton Vovk) je svoje življenje kronal s svetništvom. Ne glede na to, da se je po njegovem prastricu Francetu Prešernu imenovala celo ena od partizanskih brigad, mu komunistična oblast niti malo ni prizanesla. Nedavno smo tako lahko obeležili 70-letnico sramotnega dogodka: atentata na škofa z zažigom. In vse le zato, ker je škof Vovk želel ostati zvest resnici. Večina javnosti (celo tiste krščansko usmerjene) niti danes ne ve, da je škof Vovk s trpljenjem plačeval ceno za to, ker ni hotel privoliti v konstrukt, ki ga je povojna oblast zgradila o njegovem predhodniku dr. Gregoriju Rožmanu. Hoteli so, da se škof Vovk, ki je bil vse do Rožmanove smrti v eksilu (leta 1959) »zgolj« apostolski administrator ljubljanske (nad)škofije (in ne redni škof), javno distancira od svojega predhodnika in ga obsodi. V ta namen se je leta 2008 v javnosti pojavil celo nekakšen falzifikat domnevnega Vovkovega pastirskega pisma iz leta 1946, v katerem naj bi Vovk obsodil medvojno sodelovanje z okupatorjem. Izkazalo pa se je, da pastirsko pismo vendarle ni bilo delo škofa Vovka, pač pa nekakšen »seznam želja« komunistične oblasti. Avtentičnost »pastirskega pisma« nikoli ni bila potrjena.
Več si lahko preberete TUKAJ.
