Piše: Dr. Drago Štoka
Jeseni leta l963 sem v Neaplju odslužil petnajstmesečni vojaški rok, dal slovo kmalu zatem tudi rojstnemu Kontovelu in stopil v zakonski stan v cerkvi Sv. Trojice na Katinari. Manjkalo mi je še nekaj izpitov na tržaški pravni fakulteti in bil sem že ves v pisanju diplomske teze o svobodi mišljenja in izražanja v okviru člena 21 italijanske republiške ustave. Zvečer sem bil na slovenskem tržaškem radiu, kjer sem sodeloval pri Radijskem odru, ki ga je vodil prof. Jože Peterlin in bil tako kolikor toliko preskrbljen za vsakdanji kruh.
Nekega dopoldneva me je poiskal dr. Stanko Janežič in me v imenu širšega odbora, ki se je že sestajal in oblikoval neko novo revijo, naprosil, da bi sprejel mesto odgovornega urednika, ker da sem že stalni sodelavec tržaške družinske revije Mladika in tudi vpisan v seznam publicistov tržaške pokrajine. Prosil sem za nekaj dni premisleka, ker sem bil s časom zares zelo na tesnem. Pogovoril sem se tudi s prof. Peterlinom, ki mi je dejal, da bi bil zadovoljen, če bi sprejel odgovorno mesto pri novi reviji, ki je medtem že dobila ime Most, a da naj pri tem ne trpi zaključni del mojega univerzitetnega študija. In tako je tudi bilo, sprejel sem mesto odgovornega urednika nove tržaške revije Most, kar je bilo seveda brezplačno delo, brez vsakega honorarja seveda in brez povrnitve kakršnihkoli stroškov s tem v zvezi, tako kot je v demokratičnem taboru slovenskih kulturnih zamejskih delavcev, oz. ustvarjalcev bilo ves povojni čas. Delo za narod torej. Ko smo se kmalu zatem dobili člani uredniškega odbora na skupnem sestanku, sem spoznal, da sem v dobri družbi, saj sta bila poleg prof. Aleša Lokarja in inž. Vladimirja Vremca še prof. Alojz Rebula, Lev Detela, arh. Boris Podrecca, Stanko Janežič in še drugi, ki se jih zdaj ne spomnim. Uvodnik novi reviji je napisal, če se ne motim, prof. Alojz Rebula, a smo ga demokratično dopolnjevali in bili na koncu z vsebino uvodnika vsi zadovoljni in ga vsi podpisali kot „Uredniški odbor“.
Prva številka nove revije Most je izšla januarja l964 in je bila registrirana na sodišču v Trstu pod številko 6/ 64 RCC dne 25.maja l964. V podnaslovu je bila revija definirana kot revija za leposlovje in kulturo, sodelavci prve številke so bili Vinko Beličič, Stanko Janežič, Milena Merlak Detela, Humbert Pribac, Savina Remec, Rafko Dolhar, Florijan Lipuš, Vlasta Polojac, Alojz Rebula, Lev Detela, Mirjam Gregorič, Boris Podrecca, Drago Štoka, Jože Peterlin, Martin Jevnikar in drugi. Prva številka nove revije je izšla kot posebna številka in jo je podpisal ves uredniški odbor. V drugi številki se je že izkristaliziral celoten uredniški odbor v osebah Leva Detele, Stanka Janežiča, Aleša Lokarja, Vladimirja Vremca in Draga Štoke kot odgovornega urednika. V tretji številki Mosta najdemo znane osebnosti iz zamejstva in Slovenije same, in sicer Daneta Zajca, Vladimirja Kosa, Igorja Tute, Irene Žerjal Pučnik, Marjana Rožanca, Bogdana Berdona, Primoža Možine,Draga Legiše, beneškega duhovnika Marija Lavrenčiča.
V tretji in nadaljnjih številkah, ki so na trg prihajale dokaj redno, najdemo spet nova imena, kot so Karel Vladimir Truhlar, Taussaint Hočevar in seveda Marjan Rožanc z vse več prispevki, med katerimi je tako po vsebini kot po jasni narodnostno-politični poanti izstopal esej Nič na slovenskem. Ta daljnovidni članek in tudi naš kratek obisk v Ljubljani pri Edvardu Kocbeku na njegovem domu v osrčju Ljubljane (obiskali smo ga Aleš Lokar, Vladimir Vremec in podpisani), je najbrž vzbudil pri takratni enoumni oblasti kar nekaj pozornosti, morda tudi strahu in kaj kmalu se je zgodilo, da je moral Marjan Rožanc stopiti v veliko sodno dvorano v slovenski prestolnici in se braniti očitkov, oz. obtožb, ki so izhajale iz mnogoterih členov takratnega kazenskega zakonika. Z odvetnikom Bogdanom Berdonom sva bila kot pravnika blizu Marjanu Rožancu, zanj poskrbela za različne obrambne iztočnice, ki jih je Marjan Rožanc v svojem obrambnem nagovoru tudi uporabil, kjer se mu je to zdelo potrebno in umestno. Na dan glavne obravnave smo bili sodelavci Mosta že zelo zgodaj v veliki glavni dvorani ljubljanskega sodišča in se resnično bali za Rožančevo usodo, saj nam je bila usoda Jožeta Pučnika pred njim že dobro znana. Marjan Rožanc je stopil pred sodnike, gosposko urejen, ves vzravnan, umirjen. Po skoro enournem samozagovoru, polnem kristalno čistih izhodišč tudi s pravnega vidika, je pritegnil nase vso pozornost, ne samo sodnikov, ampak tudi občinstva v dvorani, ki ga je bila polna, med njimi tudi mi zamejski Slovenci, uredniki in sodelavci revije Most, ki je njegove inkriminirane članke objavila. S svojo razsodbo ni sodišče obsodilo Marjana Rožanca na večletni zapor, tako kot se je to zgodilo Jožetu Pučniku, ampak ga pogojno obsodilo na kazen, ki je ni nikoli prestajal. Proces proti Marjanu Rožancu in posredno tudi proti reviji Most, ki je njegove članke objavila, pa je imel v Sloveniji in po vsem zamejstvu velik odmev, ki je spravil v veliko zagato takratno slovensko komunistično oblast, saj si je domišljala, da bo kar tako v kali zatrla v zamejstvu neznansko in trmasto voljo živeti v pravi svobodi in resnični demokraciji. In to v duhu, ki je bil vklesan v prvo številko revije Most, kjer je pisalo, da „nova kulturna revija, ki želi biti moderna, kritična in nravno čista v iskanju osvobajajoče resnice in odgovor na raznotera vprašanja“. Pa še: „V duhu strpnosti in ljubezni, pa tudi jasnosti in odločnosti bo skušala nova revija vedro hoditi po poti, ki so jo nakazali najvidnejši tvorci slovenske kulture: Trubar, Prešeren, Slomšek, Levstik, Cankar in Krek, zato, ker so čutili odgovornost pred svojim narodom in vestjo… V današnjem zmaterializiranem in zvulganiziranem času smo se vse preveč pozunanjili. Naj bi bila naša revija s klicem po čistosti, humanizmu, duhovnosti, lepoti, dobroti, resnici, celovitosti, značajnosti, veri in ljubezni skromen svetilnik v plemenitejšo, človeka vrednejšo dobo, v kateri ne bomo več odtujeni niti sami sebi niti bližnjemu niti Bogu“.
Kmalu po teh dogodkih sem dal slovo tržaški pravni fakulteti, zapustil mesto odgovornega urednika Mosta, ki ga je za menoj sprejel Vladimir Vremec, začel odvetniško prakso pri dr. Jožetu Škerku in pri dr. Franetu Tončiču, bil leto kasneje, to je maja l968, izvoljen na listi Slovenske skupnosti v deželni svet Furlanije-Julijske krajine. A to je že druga zgodba.
Vir: http://www.kud-kdo.si/o-nastanku-trzaske-revije-most/
