Piše: Janez Juhant
Tudi v teh propagandno pristranskih, pregretih in navijaških časih verni praznujemo Vse svetnike in molimo za naše rajne. Molitev in sveta maša nam odpirata večne razsežnosti in kličeta k miru in spravi. Premeteni in nahujskani ‘protestniki’ žal ustvarjajo že skoraj revolucionarni nered, ki ob covidu s stalno prisotnostjo smrti med nami postaja izziv, ki zrcali medvojne in povojne morije naših rojakov. Iz pozunanjenja življenja kliče nas k očiščevanju, odpravi sprevrženega obnašanja in krepitvi čuta za spoštovanje dostojanstva in nedotakljivosti vsake človeške osebe. V luči smrti se vsak lahko zave človeške omejenosti, umrljivosti in obenem dragocenosti vsakega življenja, ki so ga brezvestni nasilniki v boju za oblast napravili kot potrošno blago in človeka ponižali v številko. Posledice teh stranpoti čutimo še danes, zato je pot človeškosti toliko bolj zahtevna, sprava pa še dolgotrajen proces, ki le počasi prinaša sadove miru. A le odprava krivic prinaša človeško zadoščenje in mir ter odvezuje večne kazni, ki jo Jezus napoveduje krivičnikom: »Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico« (Lk 13,28). Le sprava in mir sta pot k pravičnosti in odpravi vseh nekdanjih in sedanjih krivic. A za to si moramo prizadevati ljudje ne z nasilnim neredom, pač pa z delom za pravičnost in spoštovanje med nami.
Zgled za to prizadevanje so nam ljudje, ki so tudi v zahtevnih časih vojne in revolucije in podobnih razmerah po svetu delali za mir in pravičnost, zdržali celo do mučeniške smrti in sejali upanje, ki stalno navdihuje človeške rodove k smislu in medčloveškemu sodelovanju. Ali pa bo Sin človekov danes še našel vero na zemlji? (Lk 18,8) Številni, ki so živeli in umirali za pravico, so to zmogli iz žive vere. Stalno so živeli v božji navzočnosti in ohranjali človeškost iz ljubezni do Boga in bližnjega. Gojili so čut za stiskanega in prizadetega človeka. Lambert Ehrlich je o Vseh Svetih leta 1940 »dobil v roke dokumente o zločinski pogodbi med Hitlerjem in Mussolinijem o zamenjavi narodnih manjšin in ta peklenska namera naj bi zadela tudi Slovence v Kanalski dolini, to se pravi ožjo domovino profesorjevo«. Eden njegovih učencev je zapisal, da »takrat, in edino takrat, sem videl profesorja jokati kot otroka. On, ki je imel voljo, da bi gore prestavljal, ni mogel zadržati v svojem asketskem telesu solze sočutja in ljubezni do svojih rojakov.«
Njegova sposobnost vživljanja v stiske ljudi, naravni talenti, okrepljeni v molitvi in askezi so ga stalno dvigali na božje temelje, da se je razdajal za druge ter javno branil in zagovarjal njihove pravice. Revežem je pošiljal hrano in pomoč, za študente je priskrbel stanovanja, beguncem v Celovcu in Ljubljani je nudil zavetje. Branil je Slovence pred tujimi nasilneži in neustrašeno zagovarjal pravico do miru in varnosti prebivalcev Ljubljanske pokrajine, izpostavljene terorju Italijanov in lastnih rojakov. Bil je stalen izziv za okolico kot sta bila Mahatma Gandi ali Martin Luther King in podobni.
Zvestoba do konca
Njegovi nasprotniki so z vsemi sredstvi – v začetku leta 1946 celo z izkopom njegovega trupla – prav tako Natlačenovega in še nekaterih med vojno pomorjenih – oskrunili njegovo mučeniško in svetniško podobo. Na to je v slavnostni pridigi ob Kristusovem grobu za veliki petek istega leta opozoril takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.«
Ne le zverinski umor, popolna oskrunitev pokojnikov in njihova izločitev iz družbe je bila usoda vseh mučencev in drugih nasprotnikov preteklega režima, zasutih po naši lepi domovini. Divje hijene so oskrunile ne le grobove, odtegnile so žrtvam tudi kraj počitka, ko so jih že nasilno iztrgali iz življenjskih sanj in izločili iz ‘civilizacije’, ki to niti več ni več bila, kot bi dejal Justin Stanovnik. Zato je družba, kot pravi Angela Vode, tonila v vse hujši propad, v razpad materialnih in duhovnih podlag življenja. Namesto da pa bi današnji dediči tega propada priznali svojo krivdo in prevzeli odgovornost, pa nas v stilu svojih prednikov terorizirajo in nam celo podtikajo, da naj bi to počeli tisti, ki si prizadevamo za mir, pravičnost in red med nami. Oni pa kar naprej sejejo razpadanje družbe, si izmišljujejo nove in nove različice laži o enakosti vseh in obujajo sanje po brezrazredni družbi, v kateri pa so dobro živeli le vladajoči in s svojim nasilnim pohodom na oblast si predstavljajo, da bi tudi oni, vsi ostali pa še naprej vegetirali in propadali, kot je bilo to v preteklem režimu. Zato pa je tako pomembno, ne le za nas, zbrane tukaj ob moriščih v Kamniški Bistrici, pač pa za vse državljane, da ne pozabimo nasilne smrti žrtev bivšega režima. Sicer je naloga državnih ustanov, da pomorjenim vrnejo dostojanstvo in dobro ime, ki jim je bilo nasilno odvzeto. K temu pa spada tudi ureditev morišč, objavo imen in omogočanje dostojnega pokopa v krogu njihovih svojcev. To se bo zgodilo, ko bomo neomajno vztrajali na tem, ko bo tudi sodni sistem uradno opredelil krivce za te pomore – nepristranska zgodovina jih je že – ter jih tudi formalno obsodil. Upam, da smo še toliko ljudje, ko uzremo njihovo smrt, – Slovence so le presunila mumificirana telesa Hude Jame – da tako tudi sami sebe postavimo na realna tla, da nismo bogovi, pač pa umrljivi in omejeni smrtniki. Zato ima spomin na pokojne, ureditev grobov in priznanje krivde za njihovo smrt očiščevalno moč, ki nas lahko osvobodi laži o herojih in nam odpre resnico o resničnih junakih človeškosti, ki so za resnico in pravico kljubovali laži in zato žrtvovali življenja. Njihov spomin ostaja večen, kot pravi knjiga modrosti.
Take močne osebnosti imajo hrabrost za vztrajnost do konca: »Značilna poteza Ehrlichovo vzgoje je bila tudi zahteva, naj bo vsak osebno hraber kot je bil to tudi sam. Kar je spoznal za prav, je branil, delal, pa naj je bilo to mnenje večine ali ne, če je postal s tem popularen ali ne. Samega sebe ni nikdar iskal, osebnih ambicij ni imel, pač pa je bil pripravljen vsak čas se izpostaviti, žrtvovati…«
To so osebe zdržljivosti, rekli bi krščanske potrpežljivosti in vztrajnosit, da kljubujejo nezavidljivim izgledom in nečloveškim razmeram in premagujejo dvome, ki so se jim, podobno kot Ehrlichu pojavljali, a je zdržal in vztrajal do konca: »Ko mu je neki vseučiliški profesor svetoval, naj so umakne iz Ljubljane, ko je bilo po tolikih napadih podtalnega tiska na njegovo osebo pričakovati
atentat, je prof. Ehrlich odklonil, češ če se bomo vsi umaknili, kdo se bo pa še boril? Na zadnjem binkoštnem zboru je večkrat ponovil: ‘Prosimo sv. Duha za dar mučeništva’«
Pristno življenje je tudi kljubovanje dvomom
Do sebe je bil Ehrlich zahteven, dosleden in hraber. Vedel je, da ga čaka smrt, a je deloval do konca, čeprav je čutil težo dneva. Njegovo življenje je sporočilo za vse zahtevne čase. Prerok sam mora najprej premagovati dvome in kljubovati razmeram. Ehrlich je že pred vojno kdaj »prosil, da gre ta kelih mimo …« (Lk 22, 42), a je dosledno spolnjeval božjo voljo. To potrjuje njegov zapis v Slovencu z dne 26. 3. 1937 z naslovom Bog, zakaj si me zapustil? Govori o sebi, svojem trpljenju, nerazumevanju ljudi do njega. Kdaj se mu poraja kes, ko se kot trpin upira sovražnikom, namesto da bi živel v miru. Ehrlichovemu prijatelju se zdi, kot »da bi pisal dr. Ehrlich v predslutnji težkih dni«, ko takole niza svoje življenjske boje in meni celo, da je bilo celotno njegovo življenje zgrešeno: ‘Služil sem Ti kot Tvoje orodje, kot Tvoj poslanec, kot Tvoj pokorni sluga. Hotel sem v svetu prižgati Tvojo luč ali vsaj majhno luč, ki bi bila ob Tebi prižgana. Hotel sem polagati Tvojim trpečim stvorom, Tvojim otrokom, ki sedijo v temi in mrazu, da bi se ogreli. Saj zoper to ne moreš biti, pa saj tudi nisi bil, Ti sam si me poklical in jaz nisem nastopil svojevoljno, ampak sem poslušal samo Tvoj glas in sem sprejel Tvoje naročilo čisto zakonito in pravilno. Kljub temu mi nisi pomagal. Vse leži zdaj v ruševinah, ne samo to ali ono moje delo, ampak vse moje delo sploh, vse moje življenje je bilo zgrešeno. Moja vera, moja ljubezen, moj trud, ki sem ga zastavil za to, o čemer ni je reklo moje srce, da je Tebi ljubo, da je Tvoja volja in Tvoj izraz, vse je bilo zaman.« A vendar tudi v tam zapisu zaključuje z njemu lastno vero in upanjem: »Gospod, ali ne moreš moje prve ljubezni zopet zbuditi? Človek je ne more! Toda tvoja Ljubezen ne more umreti. In potem, ko sem bil od Tebe popolnoma zapuščen, bom zaslišal zopet Tvoj glas: ‘Deklica ni umrla ampak samo spi’. In potem boš zaklical: ‘Deklica, vstani!’«
Sestre in bratje! Ali nam niso znani taki dvomi? Časi so bili, so in bodo vedno zahtevni. Le močni osvajajo božje kraljestvo (Mt 11,12). Verni verujemo, da nas Bog stalno spodbuja: Vstani in hodi! Kljub vzponom in padcem smo na Božji poti in v navzočnosti Nevidnega, kot je bil Ehrlich in številni drugi v prizadevanju za resnico in pravičnost. Krepi nas vera v vstajenje in večno življenje, ki je moč in upanje vernih v življenju in smrti. V tem upanju smo se zbrali na tem kraju smrti, da bi sebi in pokojnim izprosili pri Bogu izpolnitev vseh naših človeških hrepenenj in trdno upamo, da je Bog z nami vsako novo jutro in vsak novi dan in da bo prav gotovo ob dokončnem srečanju z Njim:
Nekoč bo lepo,
nekoč bomo roke v prst zakopali
in bomo življenja sokove spoznali;
takrat bo lepo…
